Nejka Omahen Šikonja je svojo prvo knjigo – Zvezda z odra – izdala v osmem razredu osnovne šole. Pozneje je izdala mladinsko pripoved Silvija in roman Življenje kot v filmu, po katerem je bil posnet in na TV Slovenija predvajan tudi mladinski film. Sledili so romani Dež, Veliko srce, Temno sonce… Trenutno na osnovni šoli Ferda Vesela poučuje geografijo ter domovinsko in državljansko kulturo z etiko.
Prvo delo ste objavili v osnovnošolskih letih. Kdaj ste vedeli, da želite postati pisateljica?Nikoli si nisem želela postati pisateljica, pisanje je bilo zame od nekdaj le konjiček. Že v osnovni šoli sem veliko pisala in brala. Osnovna šola je bila pravzaprav tista, ki je izdala mojo prvo knjigo Zvezda z odra.
Kakšna izkušnja je bila to za vas?To je bil skromen začetek, izdala sem jo v devetem razredu. Izvodov ni bilo veliko, založba ni bila prava, je pa bil to neki začetek. V prvem letniku gimnazije mi je knjigo Silvija izdala založba DZS. To je bil že večji korak. Pisanje je bilo vedno le konjiček, vse je bilo nenačrtovano. Imela pa sem veliko srečo, da so moja dela dobili v roke pravi ljudje, ki so menili, da bi jih bilo pametno objaviti.
Kdo vas je navdihnil, da postanete pisateljica?Imela sem veliko najljubših avtorjev, od vsakega sem pobrala malo. Nikoli ni obstajala samo ena oseba, od katere bi pobirala navdih.
Kaj vas najbolj navdihuje danes?Opažam, da starejša ko sem, bolj kompliciram. Ko sem bila mlajša, sem ideje pobirala od povsod – če sem kaj slišala, videla itd. Nikoli me ni skrbelo, kaj si bodo mislili drugi. Danes bolj pazim, kaj pišem, ali se na to res spoznam… To se mi zdi tipično odraslo.
Ste si želeli postati učiteljica ali pisateljica?Nikoli nisem nameravala postati pisateljica. Hitro bi izgubila tudi navdih, če bi vedela, da moram napisati na primer sedem knjig na leto. Izobrazba je bila vedno na prvem mestu. Prav tako nisem nikoli nameravala postati učiteljica. Pri izbiri predmetov za študij sem izbirala po srcu. Izbrala sem primerjalno književnost in geografijo. Med študijem smo v tretjem letniku prišli do prakse, predmet geografija je obvezno pedagoška smer. Med prakso sem v razredu poučevala geografijo. Tako sem odkrila svojo ljubezen do poučevanja. Takrat sem vedela, da si želim postati učiteljica.
Kako se spopadate s kritikami, imate kakšne nasvete?Nikoli nisem dobila hudih kritik, prav tako internet v času vrhunca moje kariere še ni bil zelo razvit. Vedno sem pisala za mlade; dokler so me podpirali oni, sem bila zadovoljna. Nikoli nisem potrebovala pohvale odraslih. Nisem se veliko obremenjevala. Če pa bi danes na forumu prebrala kritiko, bi me to zelo prizadelo. Eno je kritika nekoga, ki se spozna na določeno temo. Človek si reče: v redu, ta oseba se spozna na to, pametno bi jo bilo poslušati. Nekaj popolnoma drugega pa je, kadar te kritizira množica ljudi. Od tega se vsakomur zmeša. Žalostno je, da je danes negativnost veliko bolj popularna od pozitivnosti. Družba bi morala delati za to. Saj ni treba vsake stvari izreči na glas, še posebno pa je ni treba pisati na forum. Če je nekoga že treba skritizirati, se to da storiti na prijazen način, ki nikogar ne užali. Moj nasvet je: ne berite vseh kritik.
Ste se kdaj bali slediti svojim sanjam? Ali obžalovali odločitev za svoj poklic?Glede odločitve za študij mi je malo žal. Izbrala sem geografijo in primerjalno književnost; prvo poučujem na osnovni šoli. Danes bi namesto primerjalne književnosti raje izbrala angleščino. Primerjalna književnost mi je res dala širino, a danes vidim, da za prihodnost ta študij morda ni bil najboljša izbira. Če bi se odločala danes, bi se bolj odločala s praktičnega vidika. Vseeno pa zaradi izbire študija nisem potrta. Mladi radi sledijo sanjam in ni lahko, če se je treba za poklicno pot odločiti pri osemnajstih ali pa še prej. Mladim po navadi svetujem, naj pri izbiri študija upoštevajo tudi praktično plat.
