V sredo je v mestu Valencia na severu Venezuele prišlo do požara v tamkajšnjem zaporu, v katerem je umrlo 68 ljudi. Požar je izbruhnil v zaporniških celicah na sedežu regionalne policijske postaje, zanetili pa naj bi ga zaporniki, ki so organizirali upor. Na kraju dogodka se je pred policijsko stavbo zbrala množica ljudi, da bi izvedela kaj o usodi zaprtih svojcev, a jim je policija namesto z informacijami postregla s solzivcem.
Državni tožilec Tarek William Saab je šele več ur po tej tragediji po twitterju poslal sporočilo, da je v »domnevnem požaru« v celicah policijskega zapora v zvezni državi Carabobo umrlo 66 moških in dve ženski, ki sta ravno takrat obiskali priprta soproga. Zapisal je, da je to število žrtev končno in da so sodnomedicinski izvedenci že opravili preglede ter da so bila trupla žrtev izročena svojcem.
Po izjavah sorodnikov in drugih, ki so bili v času požara v bližini policijske postaje, je večina žrtev umrla zaradi zadušitve, nekateri tudi zaradi hudih opeklin. Med njimi naj bi bil tudi policist, dva pa sta poškodovana. Uradnih poročil o številu poškodovanih ni, neuradno naj bi jih bilo veliko.
Iz protesta zažgali žimnice
Informacije o dogodku so skope, o njem niso danes poročali niti časopisi glavnega mesta Caracas. Znano je, da so razmere v venezuelskih zaporih nečloveške in da so prenatrpani, enako velja za zaporniške celice na policijskih postajah, kjer so aretirani primorani stati tudi po nekaj dni, mnogi med njimi pa čakajo na obtožnico tudi po več let.
Po podatkih nevladnih organizacij je bilo v policijskem priporu v Valencii 200 jetnikov natlačenih v prostorih, ki lahko sprejmejo 40 oseb. Do upora je prišlo ob 4. uri zjutraj na dan, ki je namenjen obiskom svojcev. Jetniki so najprej vzeli paznika za talca in zatem vodstvu policije predstavili svoje zahteve. Ko so ugotovili, da jih policija ne namerava izpolniti, so začeli zažigati žimnice, s čimer so zanetili požar, ki ga ni bilo več mogoče nadzorovati. Na pomoč so prihitele gasilske enote, ki so v stenah zgradbe naredile luknje za evakuacijo. Na ta način jim je uspelo veliko zaprtih tudi rešiti.
Okoli policijske zgradbe se je zbralo na desetine ljudi, ki so ves dan čakali na informacije o usodah zaprtih svojcev. Ker tega nikakor niso dočakali, so v popoldanskih urah izbruhnili protesti in spopadi s policisti, ti pa so uporabili solzivec. Mati 19-letnega zapornika je izjavila: »Ničesar nam niso povedali. Zahtevam, da policija zapornikov ne obravnava kot pse, da ne meče nanje bencina in da nanje ne strelja.«
Devet zaporov nadzirajo kar zaporniki sami
O neznosnih razmerah ne le v venezuelskih zaporih, ampak po vsej Latinski Ameriki, govorijo podatki nevladne organizacije Una Ventana a la Libertad (Okno v svobodo). V petsto prehodnih zaporih Venezuele čaka na sodbo okoli 45.000 aretiranih, prostora pa je za desetkrat manjše število. Venezuela ima 53 zaporov, ki lahko sprejmejo 35.000 oseb, a je v njih strpanih okoli 90.000 jetnikov, zato pogosto pride do uporov in tudi požigov. V devetih zaporih imajo nadzor kar zaporniki sami, ki ubogajo le svojega vodjo (te imenujejo Pran). Avgusta lani je prišlo do velikega upora v zaporu mesta Puente Ayala v zvezni državi Amazona na jugu države, v katerem je življenje izgubilo 37 zapornikov, 14 policistov pa bilo ranjenih. Razlog ni samo prenatrpanost, temveč tudi slaba hrana, zdravstvena oskrba, počasno delovanje sodstva in tudi nasilje. Maja lani so na primer v opuščeni zaporniški zgradbi v mestu San Juan de Los Morros, ki leži v osrednjem delu Venezuele, odkrili grob s štirinajstimi pogrešanimi jetniki. Doslej največji upor v zgodovini Venezuele pa se je zgodil leta 2013 v mestu Uribana zvezne države Lara, ko je umrlo 60 zapornikov, 150 pa jih je bilo poškodovanih.
