Tisto, kar bralca uvodoma preseneti, je torej ravno to, da naslov ni kakšna metafora, da Charles Diderot, prekaljeni vodja megadelovišč, ki se pravkar odpravlja v (izmišljeno ameriško mesto) Coco, svoje življenje dejansko preživlja tako, da potuje od enega do drugega delovišča na različnih koncih sveta, da gradi stolpnice, jedrske elektrarne, predore in mostove. V skladu s svojim priimkom je v njem sicer neki košček filozofa, ki zmore nepredvidljive obrate, a je hkrati del neke nevidne množice svojevrstnih svetovnih nomadov, od vrhunskih strokovnjakov do najrevnejših delavcev, ki v rojih potujejo od gradbišča do gradbišča, večno negotovi v svoji eksistenci in esenci, a tudi osvobojeni priklenjenosti na en kraj, znane ljudi in privzete navade. In v tej druščini je Diderot utelešenje »filozofije« nevprašljivosti smotra, nekakšen presek pionirja, ki zaorje v še nedotaknjeno, visokoučinkovitega biriča v službi kapitala in hkrati človeka s terena, ki razume, česar lastniki in bankirji tam daleč v svoji vati ne vidijo in ne doumejo: da življenja ni mogoče do konca stlačiti ne v finančne ne v arhitekturne in gradbene načrte. Da je celo v idealnih razmerah popolnega nadzora in najboljše tehnologije vedno nekaj, kar se izmika nadzoru.
Glavni lik romana je sicer most, most čez zaliv, ki v enem letu zraste iz nič in poveže dva bregova, kar se spet sliši kot lepa metafora, a ni, saj poveže nepovezljivo – mesto in indijanski rezervat na drugi strani, ki je s tem seveda obsojen na propad. Ta grandiozni projekt si je seveda zaželel tipičen župan, saj naj bi mu prineslo naklonjenost tistih »volivcev«, od katerih je zares odvisen, se pravi od bogatih, in torej še en mandat. A most nosi v sebi tudi uničenje, in v tem sam paradoks velikih človeških dosežkov, ki le redko niso tako ali drugače poteptali teh ali onih »Indijancev«.
Zaposleni na gradbišču so za župana in multinacionalke zgolj nekakšni obrisi, zato jih v obliki krokijev pušča tudi pisateljica, ki jih tu in tam toliko osvetli, da postanejo epizodni liki iz mesa in krvi, s preteklostjo in sedanjostjo, medtem ko je njihova prihodnost povsem negotova, prekarna, in jo za nov košček življenja lahko zagotovi kvečjemu novo gradbišče.
Konstelacija različnih profilov (»gospa Beton«), različnih kultur (skrivni priseljenec, ki niti jezika ne zna), ras (Indijanci, temnopolti), tako kroži okoli mostu/sonca, kjer ne manjka ne krvi (napad okoljevarstvenika), ne smrti (padec z mostu), ne ljubezni (socialno povsem nekompatibilnega para), ki se lahko zgodi ravno zato, ker je gradbišče Začasnost sama, katere negotovost ima tudi svetlo plat, odprtost in svobodnost za »nemogoče«.
