A čeprav zavrnjen, je spodbudil »verovanje« o meji med Slovenijo in Hrvaško, kakršna naj bi bila na dan osamosvojitve. A ta vera je bila fiktivna in kot takšna je na obeh straneh zbudila upanje na hitro rešitev že latentne raztrganine, povzročene že leta 1944, ko so hrvaški partizani uhajali s svojimi akcijami na neoporečno slovensko ozemlje. Te težnje so bile čista fikcija, na kateri se je rodila paradigma o meji na dan 25. juniju 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta datum so poslej prisegali vsi politiki z ene in druge strani. In z njimi seveda tudi slovensko ljudstvo.

Danijel Starman si je domislil rešilno definicijo, ki je razglašala »mejo v okviru možnega«. Načelno so to varianto sprejeli vsi politiki in »v okviru« tega iskali variante rešitve južne meje. Pri stranki SLS se je celo ustanovil Zavod 25. junij, ki ga je vodil Marjan Podobnik in se z njim boril za zavestno zavajajočo lažno južno mejo, kar je Hrvaški kasneje omogočilo »zajetje« petine Piranskega zaliva. Tako je namreč razsodilo arbitražno sodišče na osnovi prejetih argumentov z obeh strani ter arbitražnega referenduma, ki ga je takratni predsednik vlade Pahor z vso silo izsilil.

Pred nekaj dnevi je (zdaj) evropski poslanec Peterle na televiziji komentiral problematiko v Piranskem zalivu. Z držo trdne hrbtenice in ostrimi besedami je izjavil: »Meja ni nikoli tekla po sredini Piranskega zaliva; zaliv je bil stoletja sestavni del občine Piran.«

Poniglavo sprenevedanje. Za to resnico je vedel že od prvega dne po osamosvojitvi, kot je vedel, da je bil zaliv sestavni del piranske občine, ker je južna meja te občine potekala po sredini polotoka Savudrija. To dejstvo je bilo bistveni del zahteve po pravični južni meji. In za to resnico ni ne Peterle ne kateri drug politik hotel vedeti do današnjih dni, pa še danes je malo tistih, ki to resnico priznavajo.

Janez Janša, od katerega bi bilo pričakovati po njegovih besedah največjo mero nacionalne zavesti, je zatrjeval, da bi vsak naš korak čez Dragonjo pomenil uzurpacijo tujega ozemlja. Prisegal je na izmišljeno mejo, ki so jo imenovali »stanje 25. junij 1991«. Tik pred referendumom o arbitraži pa je izrekel, da se bo njegova stranka zavzemala za mejo čez Savudrijo. Tudi če je resno mislil, je bilo prepozno.

Arbitražno sodišče je določilo srednjo pot (»v okviru možnega«) na podlagi argumentov, prejetih iz Slovenije in Hrvaške. Nekateri celo javno razlagajo, kako so se zavzemali za pravično mejo, in v tolažbo »zapojejo«, da smo si vendarle pridobili tri četrtine Piranskega zaliva. Hrvaška pa še vedno vztraja pri sredinski črti zaliva, čemur se slovenska politika in diplomacija ne znata učinkovito upreti.

Resnično težka je zgodovina Slovencev.

Frane Goljevšček, Izola