Kakšna je rdeča nit novega albuma? Gre za ljubezensko tematiko ali širše zajeto portretiranje človeških likov in njihovih zgodb, torej – kako se posameznik znajde v odnosih?

Steržaj: Gre za zgodbe, kot jih piše življenje. Življenje, kakršno živimo pri tej starosti in v tem okolju in po vsem, kar smo doživeli in preživeli. Borbe slehernika v vsakdanjem življenju so nam navdih za ustvarjanje glasbe. Rdeča nit albuma so pozitivne ali negativne turbulence na človekovi življenjski poti, ki nas vznemirijo. Zato tudi takšen naslov albuma – raj predstavlja večno stremljenje k življenjskim idealom, gre za cilj in vizijo, ki je nikoli ne dosežemo, tudi zaradi plamenov na poti. Velikokrat se namreč igramo z ognjem, ki neprestano kazi to pot, venomer je treba nekaj gasiti.

Od mladostniške Male nimfomanke, na katero občinstvo nori že od leta 1995, ste prišli do Jezne na ves svet, v kateri se dotikate vsakodnevnega odnosa med partnerjema.

Steržaj: Ja, pri 20 letih imaš povsem drugačen partnerski odnos kot pri 45. Pri dvajsetih so bili naši interesi druženje, seks, droge in rokenrol, razmišljali smo o nimfomankah, ki hodijo v šolo. Pri 45 bi to zvenelo že rahlo pedofilsko. Pri teh letih imaš povsem drugačen partnerski odnos, družino, otroke, službo… in seveda drugačne življenjske težave. In mi se v glasbi z njimi vedno iskreno spopadamo. Ona je konkretno jezna, ker je on spet »zamočil« dogovorjen romantičen večer v dvoje, ker ga je pač »odneslo«.

V pesmi Sijaj se dotaknete tudi ujetosti posameznika v monotonost vsakdanjika, v katerem internet iz ljudi ustvarja robote, mediji pa ga z oglasi in novicami zgolj hipnotizirajo…

Steržaj: Internet je morda največji mejnik v razvoju človeka, saj je obrnil na glavo način življenja, razmišljanja in komuniciranja. Hitrost, ki jo je prinesel v naša življenja, vpliva na vse krajši razpon pozornosti: sporočila morajo biti preprosta in kratka, kakor na spletnih družbenih omrežjih, saj obstaja toliko informacij, da jih drugače ne moremo predelati. Posledica so apatija, robotizacija in spraševanje, kje sploh smo in kam gremo. V vsem tem pa se duša izgublja.

Kako spletna družbena omrežja vplivajo na vaše delo? Ste bili prisiljeni prirediti nagovarjanje občinstva?

Skočir: Sam se z omrežji sploh ne ukvarjam, vem pa, da se promocije delajo prek naše spletne strani in omrežij. Današnja mladina ima zagotovo drugačen pristop do tega, saj je to njihova primarna platforma tako za prejemanje informacij kot za komuniciranje s prijatelji. Sami nismo največji oboževalci teh omrežij, morda jih niti ne razumemo najbolje.

Steržaj: Tega nimamo v krvi, so pa nujno zlo. Res je, da se brez njih težko promoviraš, a vendarle to ne sme vplivati na glasbeno izraznost oziroma v glasbi ne smeš iskati kompromisov zaradi pridobivanja všečkov in morebitnega posledičnega uspeha na spletu.

Se je z internetom, na katerem je v vsakem trenutku na voljo bolj ali manj vsa glasba sveta, spremenil tudi odnos ljudi do glasbe?

Steržaj: Na spletu vlada kaos, vse je razpršeno, zaradi česar težko najdeš tisto, kar iščeš. V zlatih časih glasbene industrije je bilo med seboj povezano vse – na radiu so vrteli hit, zaradi katerega si prodajal albume, zaradi njih pa imel koncerte. Ko si šel v glasbeno trgovino, si imel na voljo dovolj denarja zgolj za en album, zato si zelo dobro premislil, katerega boš kupil, nato pa ga imel za relikvijo in ga poslušal vse dneve. Danes je katera koli glasba samo en klik stran, zato tudi ni več spoštovanja do pesmi. Ljudje ne cenijo več tistega, kar dobijo zastonj. Vse manj je »fanovskega« pristopa k poslušanju glasbe, zaradi hiperprodukcije in zmožnosti ustvarjanja glasbe že na osebnem računalniku ali telefonu je splet zasičen s skladbami, glasbenega urednika, ki bi to urejal, pa ni. Vsak je prepuščen sam sebi.

V pesmi Zlati stolpi Indeina uporabite zvok zvončkov iz templja v Mjanmaru, ki ste jih na potovanju posneli vi, Alen?

Steržaj: Po naključju sem se znašel na najlepšem kraju, ki sem ga kadar koli obiskal – znašel sem se v gozdičku pozlačenih stolpov, bil je magičen prizor. Vsak od teh stolpov ima pod krovom obešene zvončke, ki se ob pihanju vetra začnejo med seboj »pogovarjati«. Pesem tega »orkestra« sem posnel na fotoaparat, kontemplativna vsebina pesmi pa je kar klicala po teh zvokih, z njimi smo energijo iz čarobnega kraja prenesli vanjo.

Katera pesem po vašem mnenju izstopa na novem albumu? Ali je to tako nehvaležno vprašanje, kot bi starše vprašala, kateri je njihov najljubši otrok?

Skočir: Favoritov ne bi izpostavljal, saj smo zadnja leta živeli z vsemi pesmimi in je vsaka od njih zares posebna in nam ljuba. Bistvo je celota, torej album – 13 močnih, a različnih zgodb, ritmov in zvokov. Izbiro hitov še vedno najraje prepustim občinstvu, to me veliko bolj »zrajca«, kot pa da si sam ustvarim idejo, katera pesem je hit in katera ne.

Steržaj: Na albumu ni mašila. Vsaka od pesmi, ki je na njem, je tam z namenom, nikoli jih ne dodajamo na silo, da bi dosegli neko številko. Zagotovo pa so med potenciali Plameni, Normalen in November, Sanja se ti ne je pa tako in tako že hit.