Za boljše razumevanje mojega prispevka povzemam nekatere navedbe britanske veleposlanice. Navaja, da je Rusija dala 17 različnih pojasnil za poskus umora in da iz Rusije prihaja poplava izkrivljenih dejstev in laži. Ker v javnosti do zdaj niso bila predstavljena »različna pojasnila in izkrivljene informacije in laži«, pridem do logičnega sklepa, da njenim navedbam ni brezpogojno verjeti. Do morebitne resnice krivde za dogodek bi morali razjasniti nekaj vprašanj.
Prvo se mi postavlja vprašanje, komu koristi ta incident. Ali je ruski predsednik Putin tolikšen politični analfabet, da bi naročil umor Skripala in njegove hčere tik pred volitvami za nov mandat? Nesporno je, da bi tak dogodek omadeževal njegovo osebnost kot »neoporečnega kandidata«.
Drugič: so ruske tajne službe res toliko diletantske, da so se lotile umora v prepričanju, da jih ne bodo izsledili, še posebej ko so bili v Veliki Britaniji že primeri zastrupitve, za katere so bile obtožene ruske oblasti, konkretno Putin.
Tretjič: bivši ruski agent Skripal je prestal nekajletno zaporno kazen v Rusiji, kjer je bil gotovo podvržen sistemskim »obdelavam« njihovih tajnih služb in bi ga ruske oblasti, če bi bil za njih nevaren, likvidirale, ne pa da so mu dovolile zapustiti državo.
»Neprepričljiva« obramba ruskih oblasti kaže morda na to, da so bile ob dogodku presenečene in niso znale prepričljivo utemeljiti, kako je prišlo do primera, ko je bil za poskus umora uporabljen njihov smrtonosni plin. Znano je, da je ob razpadu Sovjetske zveze v času vladavine Borisa Jelcina nekaj časa vladalo »anarhično« stanje, zato so se ob podobnih dogodkih pojavljali sumi, da je bilo v tem času odtujenega nekaj strateškega materiala in informacij. Tega ruske oblasti niso in ne bodo nikoli priznale.
In kdo bi imel največje koristi od tega umora? Iz prispevka novinarja Mastnaka se odgovor ponuja kar sam. To so sile, ki imajo v svojem dolgoročnem načrtu potolči Rusijo na političnem, vojaškem in gospodarskem področju. Prepričan sem, da scenaristi in režiserji te drame sedijo v ZDA. Naslovni vlogi so naložili britanski premierki in njenemu kontroverznemu zunanjem ministru Johnsonu. Politiki EU so le statisti, ki morajo poskrbeti za »kritično maso«. Britanski oblasti pa je prišel ta primer prav, da zamegli svoje notranjepolitične težave, med katerimi je največja projekt brexit, in si s tem zagotovi morebitno podaljšanje vladanja. In kaj se je zgodilo z evropskimi politiki? Ti so kolateralna škoda. Po poskusih francoskega predsednika in nemške kanclerke, da se distancirata od nedokazanih obtožb angleške premierke, so se morali vsi po vrsti zaradi »pištole, usmerjene v njihove glave« (kot je izjavil belgijski politik), ukloniti volji ZDA. Saj bi trgovinska vojna pustila za Evropo neslutene posledice.
Pa še to: navedba britanske veleposlanice, da je Rusija edina država, ki državno usmerja atentate, pa je sestavni del grobe retorike s strani angleških oblasti. Državni terorizem si je izmislil in ga do potankosti izpilil najbolj zvesti ameriški zaveznik na Bližnjem vzhodu in ga izvaja desetletja. Ameriške tajne službe pa so kot sestavni del državne politike z atentati odstavljale voditelje predvsem južnoameriških držav. Kjer jim to ni uspelo (Libija, Irak) so na podlagi izmišljenih obtožb z njimi vojaško obračunale in pustile za sabo razdejanja, ki jih sto let ne bo mogoče sanirati. Kot vemo, so jim pri teh »rabotah« izdatno pomagale prav britanske oblasti oziroma njihove tajne službe. Ali naj po vsem tem jemljemo sporočila britanskih oblasti kot »čisto zlato«?
Jožef Martini, Ljubljana
