Kot je ob prebiranju obtožnice pojasnila tožilka Aleksandra Kolarič, naj bi Jurič 18. decembra lani na svojem domu z nožem zabodel 45-letnika in ga nato odvlekel na dvorišče večstanovanjskega objekta na Kettejevi ulici v Mariboru.
Obtoženi je v zagovoru zanikal, da bi Nadiževca, s katerim sta skupaj zbirala staro železo in naj bi ga sosedje večkrat videvali pri Juriču, zabodel. Zatrdil je, da je bil na stranišču, medtem ko naj bi se njegov obiskovalec, ki naj bi imel finančne težave, zabodel sam. Ko se je vrnil s stranišča, naj bi mu samo pomagal do dvorišča, nož pa naj bi pospravil v predal in pri tem naj sploh ne bi vedel, da je bil njegov obiskovalec zaboden.
Ob tem je še povedal, da naj bi Nadiževec od njega terjal, da dvigne 10.000 evrov posojila, česar pa si zaradi nizke pokojnine ni mogel privoščiti.
Vendar so današnja pričanja njegovih sosedov, ki so bili v preteklosti nezadovoljni zaradi kopičenja starega železja na skupnem dvorišču, nekoliko drugačna. Starejša soseda, ki je prav v času dejanja Juriču na prošnjo njegove žene, ki živi v zavodu Hrastovec, odnesla svoj telefon, je namreč tik pred tem slišala kričanje Juriča: »Kaj si mi ukradel, jaz te bom ubil!« Kmalu zatem je videla, kako je svojo žrtev s prijemom pod pazduhama odvlekel po stopnicah na dvorišče.
To je potrdila še ena soseda, ki je na poziv prejšnje pritekla in tudi poklicala reševalce, hkrati pa žrtvi skušala nuditi prvo pomoč. Negativne izkušnje z Juričem je izpovedal tudi tretji sosed iz stanovanja nad njim, ki je Juriča pred leti zaradi fizičnih groženj že prijavil policiji, sicer pa je dejal, da se je s sosedom dalo tudi povsem normalno komunicirati. Šele po dogodku se je začel zavedati, kaj bi se lahko zgodilo tudi njemu.
Izvedenec psihiatrije Mladen Vrabič je danes še s pričanjem potrdil, da gre pri Juriču za specifične osebnostne motnje, za katere je med drugim značilno potvarjanje spomina in tudi lažnivost, njegovo stanje pa se je z možgansko okvaro verjetno še poslabšalo. Vendar pa po njegovem mnenju ni razlogov za to, da bi obtoženemu pripisali popolno neprištevnost v času dejanja, prav tako naj ne bi bila za takšno ravnanje kriva morebitna vinjenost.
Po besedah patologa Rajka Kavalarja je bila na truplu umorjenega najdena le ena vbodna rana na desni strani prsnega koša, pri čemer ni bilo vidnih drugih poškodb, ki običajno nastanejo zaradi poskusa obrambe. To po njegovem mnenju pomeni, da je moral storilec svojo žrtev presenetiti od zadaj. Čeprav bi si umrli rano lahko hipotetično zadal tudi sam, pa smer vboda in druge ugotovitve takšnega ravnanja ne morejo potrditi oziroma je to po mnenju izvedenca malo verjetno.
