Znameniti Alamodome v teksaškem San Antoniu bo ta konec tedna pred približno 130.000 gledalci v dveh večerih gostil zaključni turnir (Final Four) letošnje Marčevske norosti, kot se pogovorno imenuje končnica 64 najboljših univerzitetnih ameriških košarkarskih ekip NCAA, iz katere so v zgodovini košarke izšli nekateri najboljši svetovni košarkarji vseh časov (oziroma večina); ta zaključni turnir je drugi največji posamični športni dogodek v ZDA takoj za nogometnim Super Bowlom. Včeraj zjutraj smo dobili vse štiri udeležence zaključnega turnirja, prav zadnja tekma je bila neverjetna klasika, ki bo dala morda celo novega prvaka. Poglejmo vse udeležence Final Foura NCAA in njihove možnosti za osvojitev tega prestižnega naslova.
1. Villanova – Vzhod
Prvaki NCAA iz sezone 2015/16 so bili prvi nosilci vzhodne skupine končnice in so se v štirih tekmah dobesedno sprehodili do finalnega turnirja; v konferenčnem finalu se jim je dostojneje upiral le Texas Tech, pa še tega so premagali za 12 točk. Ekipo iz istoimenskega mesta v Pensilvaniji še vedno vodi trener Jay Wright, glavni igralec je nedvomno Mikal Bridges, sicer pa je ekipa zelo uravnotežena in težko premagljiva. Bo pa njihov spopad s Kansasom v polfinalu prava poslastica in finale pred finalom.
2. Kansas – Srednji zahod
Ekipa kansaške univerze je bila prvi nosilec skupine Srednjega zahoda, tako da se bosta na desni strani razpredelnice v polfinalu udarila kar oba prva nosilca. Kansas, sicer finalist leta 2012 (že tedaj je bil trener Bill Self), je veljal za enega favoritov letošnje sezone, zdaj pa toliko bolj, ko je včeraj zjutraj v konferenčnem finalu po podaljšku izločil drugega nosilca, slavno univerzo Duke s trenerjem Mikom Krzyzewskim na čelu. In to po skorajda popolni simultanki branilca Malika Newmana (32 točk, od tega 13 v podaljšku), ki so ga razglasili tudi za najboljšega igralca srednjezahodne konference, ki bo – čeprav je šele študent 2. letnika – najbolj na očeh na zaključnem turnirju. Tudi ekipa Kansasa je izjemno uravnotežena, saj Newmanu izdatno pomagajo najmanj Devonte Graham, Lagerald Vick in ukrajinski branilec Svjatoslav Mihajljuk.
3. Loyola Chicago – Jug
Ta univerza iz Illinoisa je absolutno največje presenečenje letošnje sezone in hkrati »vojni dobičkar« popolnega poloma vseh favoritov v skupini Jug, od katerih smo mnoge pričakovali na zaključnem turnirju, a se je tja uvrstila šele 11. nosilka iz Chicaga. V skupini Jug so namreč igrale takšne ekipe, kot so Virginia (prvi nosilec), Kentucky ali Arizona (ki je imela domnevno najboljše posameznike), a so izpadale kot po tekočem traku (kar je sploh čar zaključka lige NCAA, kjer odloča ena sama tekma). Loyola je bila prvak NCAA davnega leta 1963, po tem pa sploh ni več igrala na zaključnem turnirju. Tako da če je kdo avtsajder, je tokrat Loyola.
4. Michigan – Zahod
Ekipa iz istoimenske države je bila finalistka NCAA leta 2013, kot takrat tudi danes pod vodstvom trenerja Johna Beileina, letos pa je bila 3. nosilka skupine Zahod, ki je bila po imenih verjetno najmočnejša; zato ni pretirana stava, da bo Michigan letos v San Antoniu igral v finalu. V skupini Zahod so namreč izpadali Xavier (prvi nosilec), Gonzaga (lanski finalist) – oba je izločila Florida State – in Severna Karolina (lanski prvak). V konferenčnem finalu je Michigan izločil prav Florido z izjemno predstavo Charlesa Matthewsa in odlično organizacijo igre Muhammada Alija Abdurja - Rahkmana.
Skratka, če ne bo posebnega presenečenja, stavimo na finale Kansas – Michigan, zmago prvega in Malika Newmana kot najboljšega igralca turnirja. Če seveda Villanova v prvem polfinalu ne pokaže svoje moči in izloči Kansasa. Čar zaključnih turnirjev NCAA pa je prav v tem, da vedno ponudijo vsak kakšno, tu in tam tudi veliko presenečenje.