Sam nisem pravnik, a spadam v javnost, ki je z vladavino prava izrazito nezadovoljna. Po dogodkih v zadnjem desetletju ugotavljam, da sta si pri nas vladavina prava in pravica, ki si jo želimo državljani, svetlobna desetletja narazen.

Sicer se strinjam, da se je pravil in postopkov treba držati. Glede na ogromno število razveljavljenih sodb zaradi razveljavljenih dokazov menim, da so postopki tako komplicirani, da je prava umetnost, in to še z veliko sreče, brez napak speljati dokazne postopke. Druga možnost pa je, da so postopki optimalni, pa je večina tistih, ki se ukvarjajo z zbiranjem dokazov, neverjetno šlampastih ali pa delajo napake namerno, v korist določenih lumpov. Oboje je nesprejemljivo. Stroški takih pravnih blamaž padajo na breme davkoplačevalcev, povzročitelji niso na noben način sankcionirani. In da bo kalvarija še večja, tako oproščeni zahtevajo še odškodnino za »muke«, ki naj bi jih doživljali ob spornih sojenjih.

Absolutno bi moralo veljati, da dokaz je ali pa ga ni. Ne more ga izničiti napakica v postopku.

Simptomatično je, in zaradi tega menim, da Slovenija ni pravna država, da sodbe s pomočjo ustavnega ali vrhovnega sodišča padajo največ v primerih, kot so Patria, kjer je bilo dokazov dovolj, pa je bil Janez Janša s pomočjo ustavnega sodišča oproščen z naravnost škandalozno razlago. Pa tudi v drugih primerih, kjer so vmešani politiki različnih strank.

Drugi razlog, da zame Slovenija ni pravna država, je nesorazmernost kazni. Nekdo, ki je goljufal z vozniškimi dovoljenji, je dobil enako kazen petih let zapora kot recimo Bavčar, Zidar, Šrot, Raščan, Cekuta in še veliko drugih. S tem, da je prvi zaradi goljufije naredil nekaj tisoč evrov škode, drugi pa na desetine milijonov. In seveda, za škodo, ki so jo povzročili državljanom, ko so izgubili delo, ne odgovarjajo. Da o tem, da se izogibajo kaznim zaradi zdravstvenih težav ali pa so vsaj na odprtem oddelku zapora, sploh ne govorim.

Islandija je brez izjeme obsodila vse bančnike, ki so sodelovali v težavah, ki so jo storili državljanom. Pri nas je visoki standard dokaznih postopkov omogočil, da niti en še ni bil obsojen. Stroške za petmilijardno luknjo nosimo samo državljani.

Napisal sem že, da je v dvoboju med tožilcem in odvetnikom slednji v veliki prednosti, saj ima vso pomoč in podporo sodnika. Odvetnik mora samo najti kako minimalno napakico v postopku, pa je zmaga (in poraz pravice) njegova. Že dolgo časa menim, da je pravo na strani tistih, ki lahko plačajo. Pravica ni tema, ki pravnike zanima.

Zanima me, kaj meni spoštovani dr. Andraž Teršek o tem, da bi v ustavo zapisali, da imajo človekove pravice absolutno prednost pred recimo pravicami kapitala. Ko sem prebral prispevek spoštovanega profesorja, sem začel dojemati, kaj pomeni izjava predsednice ustavnega sodišča, da je pravo tako kompleksna veda, da dva krat dva ni nujno štiri.

Zdravko Petrič, Kostanjevica na Krki