Tajda Toni, predstavnica Državnega odvetništva (DORS), se je 23. 3. oglasila v pismih bralcev v Dnevniku in komentirala izjavo odvetnika Primoža Krapenca, da država zlorablja pravdne možnosti. V čem je bistvo te zgodbe? Naša najboljša padalka Irena Avbelj je avgusta 2011 na vojaškem tekmovanju v padalstvu v Kikindi doživela hudo nesrečo. Zaradi napake na padalu pri pristanku ni mogla zavirati, zato je ob zemljo treščila s hitrostjo 70 km/h. Ministrstvo za obrambo (MORS) o kakršni koli poravnavi ni želelo slišati, zato je Avbljeva tožila državo in tožbo na delovnem sodišču dobila. Vendar se bo DORS na sodbo pritožilo. Napoved pritožbe pa je odvetnik Avbljeve Krapenc komentiral z besedami, »da država zlorablja pravdne možnosti brez upanja na uspeh«.
Na te besede se Tonijeva v imenu DORS, ki skrbi za interese države pred sodišči, odziva s prežvečenimi floskulami, ki bralcem ne povedo nič. Odvetnika Krapenca ne poznam, vendar mu mirne vesti načelno pritrjujem, kajti zlorabe pritožb so v odškodninskih sporih postale pogosta praksa, ki ima za posledico pravdanje (finančno) močnih strank, kar vpliva tudi na sodne zaostanke. Za podkrepitev mojih trditev naslednja zgodba.
V prometni nesreči je življenje izgubil kolesar, ki ga je zbil nepreviden voznik avtomobila. Zaradi (namerne?) napake sodnega izvedenca je mrtvi kolesar kar naenkrat postal povzročitelj nesreče, zato je bil kazenski postopek ustavljen. Družina pokojnega kolesarja pa je v civilnem odškodninskem postopku dokazala, da je bil kriv voznik avta, zato je bila zavarovalnica obsojena na plačilo odškodnine. Pravni zastopnik družine se je osebno zglasil pri direktorici območne enote zavarovalnice in jo, da bi se izognili zavlačevanju postopka, opozoril (tako kot odvetnik Krapenc), naj ne zlorabljajo pritožbe, ker je odločitev sodišča dokazno odlično utemeljena. Pa ni nič pomagalo. Zavarovalnica se je pritožila, po odločitvi višjega sodišča pa na vsej črti pogrnila.
Če se boste kot državljani znašli v vlogi tožnika države, boste hitro ugotovili, kako vas bo proces finančno in psihično izčrpal. Lahko boste tožili na primer kakšno farmacevtsko družbo, katere produkt vam je povzročil škodo na zdravju, ali pa bolnišnico, v kateri so nestrokovno zdravili vašega otroka. Pripravite se na desetletno pravdanje z njihovim strokovnim in pravniškim štabom. Odvetniške storitve niso poceni, sami pa pravnih pisanj ne znate sestaviti, poleg tega ne obvladate pasti zamotanega postopka. Sodišče vaše tožbe brez plačila sodne takse ne bo obravnavalo, njena višina pa je odvisna od višine vašega tožbenega zahtevka, kar lahko že v startu znese več tisoč evrov. Za razne stroške postopka boste morali sodišču založiti tudi avanse. Pred leti je neka vladna sekretarka v državnem zboru utemeljevala povišanje sodnih taks z obrazložitvijo, da bodo dražje takse ovirale nepotrebno pravdanje. Res? Komu? Zgolj ogromni večini državljanov, ne pa tistim (pravnim) osebam, ki imajo denar!
Vrnimo se na primer Avbljeve. Država, ki je oproščena plačevanja sodnih taks (!?), ima zaposlenih na desetine državnih odvetnikov, ki dobijo plačo ne glede na število pritožb. Kaj jih torej stane, da na podlagi »vojaške komande« iz MORS spišejo še eno pritožbo. Ker se bližamo volilni kampanji, v kateri nam bodo vse stranke obljubljale skrb za narodov blagor, predlagam, da vsaj ena stranka v svoj program zapiše, da bo spremenila obligacijski zakonik in zakon o pravdnem postopku tako, da bomo uzakonili tako imenovane kazenske odškodnine, ki jih angloameriško pravo že dolgo pozna. Izrekali bi jih tudi takrat, kadar pravna oseba v odškodninskem postopku ne uspe s pritožbo proti državljanu, ki mu mora izplačati odškodnino na podlagi prvostopenjske sodbe. V takem primeru bi se odškodnina avtomatično povečala za najmanj 50 odstotkov.
Vzroki pritožbenega zavlačevanja pa se ne skrivajo zgolj v finančni moči, ampak žal tudi v veliki nepredvidljivosti sodnih odločitev. Cerkev v okviru svoje dejavnosti vernike potolaži z besedami, da so pota Gospodova skrivnostna in nedoumljiva. V nekaterih primerih bi tako lahko rekli tudi za sodne odločitve. Sem pravniško bogokleten? Ne, samo nekaj pametnih pravniških in političnih glav potrebujemo, da ideje ustrezno oblikujejo in prelijejo v učinkovito pravno normo. 25. člena ustave, ki govori o pravici do pravnega sredstva, nam zaradi tega ni treba spreminjati.
Jakob Demšar, Lesce