Naslov milanske razstave Italija, videna skozi modo 1971–2001 je namig na Zemljo, videno z Lune, epizodo P. P. Pasolinija v filmu Čarovnice (1967). Šlo je za omnibus, v katerem so posamezne epizode režirali še Visconti, Rossi, De Sica in Bolognini. Filma Čarovnice niso nikoli predvajali zunaj Evrope, ker v eni od epizod igra tudi Clint Eastwood in je hollywoodski studio United Artists potem, ko se je Eastwoodova kariera začela vzpenjati, odkupil pravice in film spravil v arhiv.
Identiteta igralca je bila torej obravnavana kot skrbno načrtovan produkt. Prav to nam razstava Italija skozi modo 1971–2001 govori tudi o Italiji. Tudi »Italiana«, značilni italijanski način, je bil skrbno oblikovan projekt. Čeprav se utegne zdeti, da je identiteta Italije kot modne prestolnice nekaj, kar je obstajalo od vedno, ni tako. Italija se je v sinonim mode razvila postopoma in tako rekoč iz nič. Razstava ni organizirana kronološko, temveč tematsko, vseeno pa skozi izbrane teme rekonstruira prav zgodovinski pogled: pokaže, kako so oblikovalci skupaj z industrialci, umetniki, arhitekti in intelektualci skupaj oblikovali podobo Italije v svetu in jo postavili na zemljevid sodobne mednarodne kulture.
Zlata doba italijanske mode
Obdobje med letoma 1971 in 2001 je bilo zlata doba italijanske mode. Izpodbijanje uveljavljenega globalnega ravnotežja in dojemanja mode kot domene Francije, ki so se ga v Italiji lotili takoj po drugi svetovni vojni, je dalo rezultate. Trenutek, ko se je to zgodilo, leto 1971, ko je Walter Albini, ki velja za ključnega nosilca razvoja mode pret-a-porter, v Milanu predstavil prvo kolekcijo s svojim imenom, zaznamuje prelom z visoko modo in začetek gibanja za žensko emancipacijo, konec tega tridesetletnega obdobja pa označuje prelom med stoletji, a tudi čas, ko italijanska moda postane globalni pojav.
V tem času so nastali ikonični objekti, v katerih se je inovacija prepletla s tehnično in produkcijsko strogostjo, Fioruccijeva majica s kerubini, Monclerjeva prešita jakna, Fendijeva torbica štruca, Benettonov pulover, Pradin nahrbtnik iz najlona ali Todsovi mokasini. Logotipi, neštetokrat ponovljeni na predmetih, so videz spremenili v življenjski stil, odvečno pa naredili za neizogibno. Kratice na potovalnih torbah Fendija, dekoracije na rutah Puccija in Ferragama, Versacejeva meduza na neobaročnih predmetih in orel Emporio Armanija na elastikah spodnjega perila, ki so se kazale izpod hlač in so v 90. letih definirale moško telo, so na razstavi razvrščeni okrog preproge umetnika Maurizia CattelanaIl Bel Paese, ki je nekakšna italijanska različica oznake »lepa naša«.
Arhitekti v modi
Skupaj z umetniki so bili za razvoj italijanske mode odločilni tudi arhitekti in industrijski oblikovalci. Eklektične in metafizične krajine skupin Occhiomagico in Studio Alchimia ter predmeti, ki jih je oblikoval Ettore Sottsass, so preučevali nevarna razmerja med modo in industrijskim oblikovanjem ter prispevali k razvoju eksperimentalne mode, pogosto na neposredno vzpodbudo arhitekturne revije Domus, ki je leta 1981 uvedla prilogo o modi.
V ozadju je, kot osnova teh dogajanj, demokratičnost. Medtem ko je Pariz do danes ostal prestolnica »haute couture« (visoke mode), je italijansko modo odlikovala težnja po tem, da bi »dobro oblačenje« postalo dostopno vsem. To je spodbudilo pojav oblikovalca kot »stilista«, utrdilo povezavo med izdelovalci tekstila in oblačil ter vključilo v modo tradicijo krojaštva, ki je tako postalo skupna dediščina, dostopna vsem. Inovativnost in eksperimentiranje v okviru industrije je spremljal razvoj modne fotografije, ki je oblikovala definicijo skupnega vizualnega jezika. Najpomembnejše pri tem je bilo, da je na novo opredelila razliko med spoloma in se vključila v emancipacijo žensk.
Emancipacijski potencial
Italijanska moda se je uveljavila tako, da je ponudila podobo drugačne ženske. Preoblikovala je žensko in moško telo ter ju pripravila do tega, da komunicirata enakopravno, brez omejitev spolnih stereotipov. Odigrala je ključno vlogo v letih, v katerih se je pojavil feminizem, in okrepila vodilno vlogo žensk v družbi z izumom »power suit« (obleka moči), s tem pa tudi definirala nove oblike aktivnega zapeljevanja. Obenem je izumila tudi »modnega moškega« in s preoblikovanjem moškega telesa v bolj mehke oblike omogočila, da se je ločil od strogosti uniform srednjega razreda.
Razstava torej ne prinaša le novega pogleda na italijansko modo, pač pa tudi na vlogo mode v družbi: drugače od predstav o modi kot diktatu, ki zahteva podrejanje in odrekanje osebni avtonomiji, je omogočila izražanje osebne identitete in postala nosilka kulturne identitete Italije. S tem se je uveljavila onkraj meja Italije, bila pa je tudi motor splošnega razcveta in razvoja italijanske družbe.
