Majde Šilčeve ulica je nastala z gradnjo stadiona Ilirija. No, veliko po začetku gradnje stadiona, kajti ta zgodba se je začela tik po prvi svetovni vojni. Leta 1911 je v kavarni Roža v Židovski ulici nastal nogometni klub Ilirija, ki se kiti z naslovom najstarejšega slovenskega nogometnega kluba. Problem je bil, kje bodo igrali nogomet. Najprej so to počeli ob Tivoliju. Nato pa je Stanko Bloudek, ki je bil aktiven član kluba, Oskarja Koslerja, lastnika kasnejše pivovarne Union in Cekinovega gradu, naprosil, da je klubu dal v najem travnike v Zgornji Šiški.
Po Bloudkovih načrtih so tam zgradili stadion, ki je veljal za enega najlepših v Sloveniji. Na najpomembnejših tekmah se je zbralo tudi po nekaj tisoč gledalcev. Stadion je imel celo pokrito tribuno in tekaške steze. Prvo tekmo so na njem odigrali 24. avgusta 1919, ko je Nogometni klub Ilirija premagal zagrebško Sparto s 4:2. Ilirija je na njem slavila 12 naslovov slovenskih prvakov, leta 1929 je bil s stadiona tudi prvi radijski prenos tekme. Po drugi svetovni vojni stadion ni imel več tako bleščave podobe kot pred vojno. V petdesetih letih so v njegovi okolici začeli graditi hiše, leta 1963 pa so zgradili nov stadion, tokrat bolj kot nogometu posvečen spidveju. Takrat, natančneje leta 1957, so tudi poimenovali ulico, ki teče ob stadionu, po narodni herojinji Majdi Šilc.
Partizanka Majda
Marija Šilc se je rodila v vasi v okolici Sodražice. Doma so imeli srednje veliko kmetijo, oče pa je delo iskal tudi v tujini. Mala Marija je bila najstarejši otrok v družini in je večinoma pazila na svoje mlajše brate in sestre. Kljub temu je starše naprosila, da bi jo poslali v šolo v Ribnico, kjer je stanovala pri župniku, a je starši niso mogli dolgo šolati: po dveh letih šole je morala v službo. Postala je prodajalka v ribniški trgovini, kasneje pa je delala v trgovini s pisarniškim materialom in razglednicami, ki jo je imela na sedanji Slovenski cesti Marija Tičar.
V Ljubljani je bila tudi ob začetku druge svetovne vojne. Takoj se je priključila boju proti okupatorju in v začetku leta 1942 postala članica Skoja. Toda že nekaj mesecev kasneje je bila izdana in morala je pobegniti iz mesta. Pridružila se je partizanom Dolomitskega odreda, kasneje Šercerjeve brigade, kjer je bila brigadna sekretarka Skoja. Dobila je partizansko ime Majda. Med boji je tudi pesnila, napisala je denimo mladinsko partizansko himno, ki jo je uglasbil Marjan Kozina: »Vstani, mladina, in stoj kakor hrast, naj puška stoji ti ob strani; čuvaj to mlado slovensko nam rast, katero teptajo tirani!«
Leta 1944 je kot delegatka Ljubljanske brigade sodelovala na kongresu zveze protifašistične mladine Jugoslavije v Drvarju. Ko se je vrnila v Slovenijo, v Belo krajino, so se tam razvneli srditi boji. Neustrašna partizanka Majda je zbrala skupino 30 mladih borcev, s katerimi je krenila v protinapad. Uspešno so odbijali napade Nemcev, tako da so boji 14. julija 1944 ponehali. V trenutku predaha se je zaslišal pok topovske granate, ki je zadela zidanico, v kateri sta bila Majda Šilc in načelnika štaba Franc Zidar - Jazbec. Oba sta umrla. Pokopali so ju v Podgradu. Leta 1945 je bila Majda Šilc kot prva Slovenka razglašena za narodno herojinjo. Štiri leta kasneje so jo pokopali v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.
