Oba sta navedla utemeljene pomisleke glede pisanja Petra Frankla (ki o zdravstvu ne ve veliko, zato je pogledal »tja, kjer je zdravstvo bolje urejeno«) in zdravnika, ki dela (tako se sliši iz prispevka) v zasebni ambulanti. K temu je treba vedno znova povedati, da je zdravstvena ministrica »trn v peti« zasebnikom in zavarovalnicam, saj je skušala v noveli zakona uveljaviti predvsem javno zdravstvo, omejiti zasebno delo in ukiniti prostovoljno zavarovanje, ki je zlata jama za zavarovalnice in dobiček, ki izgine nekam drugam namesto za potrebe zdravstvene dejavnosti.

Čakalne vrste so začele pospešeno rasti z uvajanjem privatizacije in »dovoljenega« črnega zasebnega dela vseh, ki so (polno) zaposleni v javnih zavodih, hkrati pa so tudi zasebniki, ki potrebujejo čakalne vrste, iz katerih se »rekrutirajo« samoplačniki. Geslo je preprosto: daljše vrste, več samoplačnikov. Večja je stiska ljudi, več je iz njih mogoče »iztisniti«. In naj mi nihče ne skuša vsiliti neumnosti, da zasebniki v zdravstvu želijo delati brez »dobička« oziroma za nižjo plačo kot v javni službi. Vsi, ki ponujajo rešitve iz »tujih logov«, zadev ali ne poznajo ali pa mislijo, da smo doma drugi povsem neumni in ne vemo, kaj se v tujini dejansko dogaja. Tam je v večini primerov poskrbljeno za tiste, ki imajo dovolj denarja. Pri nas ga večina ljudi nima. Zato je treba ohraniti sistem solidarnosti »iz prejšnjega stoletja«, kajti pohlep utegne povsem odpraviti in uničiti načelo solidarnosti, brez katere bi človeštvo že davno izumrlo.

Ja, samo popolna solidarnost mora obveljati za vsakršno zbiranje sredstev, kadar govorimo o zdravstvu, šolstvu, otroškem varstvu, sociali, kulturi, športu in drugih dejavnostih, ki zadevajo »skupno dobro«. Pomeni, da naj se enaka premija prostovoljnega zavarovanja spremeni v enak odstotek prispevka od vseh neto dohodkov ljudi. Ker je treba v ta namen zbrati (zaokroženo) dobra 2 odstotka, bi od 500 evrov plačevali 10 evrov, od 1000 le 20, oni nad pa 60 od 3000, 100 evrov od 5000 in 200 evrov od 10.000 neto dohodkov. Samo tako bi na daljši rok popravili krivično določeno enako premijo tako za najrevnejše kot bogate. In nobenemu bogatašu ne bi »padla krona z glave« in poznalo bi se jim manj kot revnim prihranek 10 ali 20 evrov za kruh.

Vsakršna drugačna rešitev ne pomeni solidarnosti, ki bi tukaj morala ostati. In prav nobena »kapica« ni nič drugega kot potuha pohlepu, ki najeda človeštvo vedno bolj. Namesto da bi se temu enotno uprli, odpiramo vrata pogubnemu »ameriškemu« in še kakšnemu »bolje« urejenemu zdravstvu, kjer na milijone ljudi umre prezgodaj in brez vsakršne pomoči, ker nimajo dovolj denarja za (pre)drage zavarovalnice in predrage zdravnike, ki zaslužijo na dan po tisoč dolarjev ali več, kar imajo v glavah tudi mnogi naši.

Aktualna ministrica je skušala narediti nekaj, bivši minister Gantar pa z domala jokajočim glasom pove, da »zaradi pritiskov« (neznanih akterjev) ni storil nič. Kaže, da je bilo zato nujno treba preprečiti, da bi (za njim) kdo kaj dejansko storil. Je to skrb za pretežno bolne upokojence? Je to solidarnost?

Skratka: ohraniti moramo javno (ne zasebno) zdravstvo, zagotoviti solidarno zbiranje sredstev v odstotku in takoj ukiniti sramotno enotno premijo prostovoljnega zavarovanja.

Franc Žnidaršič, Trebnje