Na rokometni tekmi se seveda stoji in pod nobenim pogojem sedi. Pa ne zaradi tega, ker bi se stoje bolje videlo, ampak zaradi doživetja in dokazovanja pripadnosti rokometašem ter florjanom. To sem izkusil tudi sam, ko sem se poskusil vživeti v vlogo navijača na rumeni severni tribuni dvorane Zlatorog. Ob glasnih vzklikih in bobnih sem dobil občutek, kot da lebdim nad tribuno. »Naloga navijača je samo ta, da pride na tekmo v opremi, glasno navija in uživa v rokometnem obračunu,« je bil povsem jasen tudi predsednik društva navijačev Igor Šolman.
Kdo so florjani?
Navijači iz navijaškega društva Florjani so člani subkulture, v kateri se člani združujejo v podporo celjskim rokometašem, zaradi katerih je rokomet v zadnjih nekaj desetletjih v Celju postal zelo popularen šport. Tudi zelo dostopni so ti fantje. Niso zaprta družba in ves čas sprejemajo nove člane. Zato mi je Ribi (41) brez težav priskrbel vstopnice in intervju s predsednikom društva Igorjem Šolmanom.
Florjani izpolnjujejo večino kriterijev, ki jih ločijo od drugih združb ali posameznikov: združuje jih navijanje za rokometaše Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, seveda pa imajo ob tem enaka oblačila – rumene majice, puloverje, šale… s podpisi rokometašev ali pa z napisi, kot je »En klub, ena čast«, ki jih povečini priskrbi klub.
Kot je že uvodoma dejal predsednik društva, je njihova poglavitna naloga navijanje, glasno, zelo glasno navijanje.
Kako navijanje poteka? No, odgovor je preprost. Ko imajo žogo Celjani, se glasno vzklika »Cele! Cele!«, trobi na troblje in vrti raglje. Ob golu pa se le redke roke ne poskusijo dotakniti stropa; takrat se res občuti navijaški duh florjanov. Med napadom nasprotnikov se seveda žvižga in upa, da žoga ne pride blizu celjskega gola.
»Cele bo prvak!«
Naloga navijačev je, da podprejo svoj klub, hkrati pa se izogibajo kakršnim koli pretepom ali drugim težavam, je še povedal predsednik kluba Igor Šolman. Kaj pa rezultat? Ali vpliva na podporo, me je še zanimalo. »Za svojimi športniki večinoma stojijo do konca. Včasih pa so čustva premočna in se zgodi, da kak navijač prej odide s tekme, zavije z očmi ali pa globoko zavzdihne ob zgrešenem strelu. To je pač čisto normalno,« je prepričan Šolman.
Društvo navijačev je bilo ustanovljeno leta 1993. Takrat se je začelo organizirano navijanje na tekmah rokometašev iz Celja. Danes šteje društvo več kot 200 članov: od malih otrok do starostnikov, celih družin, parov, prijateljev; polovica je moških in polovica žensk. Svoje občne zbore in sestanke vodijo v društvenih prostorih pod tribuno v dvorani Zlatorog. Navijači navijajo doma v Celju, tako s kavča kot s svoje tribune na severni strani, in seveda v tujini, kamor se odpeljejo z organiziranim prevozom.
Navijači se pred tekmo družijo v baru v pritličju dvorane, med tekmo pa skupaj navijajo in pojejo pesmi, med njimi tudi uradno himno florjanov z zgovornim naslovom: »Cele bo prvak!« Po tekmi se običajno spet zberejo v baru, kjer se jezijo na sodnike, ampak jeza hitro mine. V njihovi družbi se res začuti ljubezen do športa, saj se o rokometu ne pogovarjajo samo na tekmi in po njej, temveč tudi na poti domov in tudi drugje, ne samo v družbi drugih navijačev.
