Po značaju sem bolj tiha, nezgovorna oseba in se tudi ne bi mogla umestiti v katero od subkultur. Z metalci še nisem imela stika, te zvrsti niti nisem dobro poznala. Zato sem se počutila kar malo prestrašeno, ko sem se prisilila in naredila korak iz svojega območja udobja. Čeprav si nisem znala predstavljati, kako se bo vse razpletlo, sem za šolski eksperiment postala metalka. Vključitev v to subkulturo je pomenila preživljanje časa z metalci.

Pripadnico metalcev, 17-letno Nežo Vengust, sem spoznala v šoli. Dijakinja 3. letnika je bila moja možnost za odkrivanje metala, ko pa sem ji povedala za eksperiment, je bila verjetno še bolj navdušena kot jaz. Ne glede na to, da sva se prvič zares pogovarjali, je priznala, da jo včasih profesorji in dijaki obravnavajo kot nekakšno upornico. »Načeloma si ne maram nadeti oznake, da sem metalka, ker so mi všeč vse alternativne zvrsti. Vse od punka do rocka.« Metalsko subkulturo je predstavila kot ljudi, ki se ne podrejajo družbenim normam in ki niso enaki drugim. Več časa ko sem preživela z Nežo, bolj sem ugotavljala, da imava veliko skupnega.

Najbolj znano »metalsko shajališče« v Celju je sicer bar XXX, le nekaj korakov od naše šole. Za nekatere je ta bar kar drugi dom, saj se v njem dogaja veliko: od manjših večernih koncertov do kartanja s prijatelji po šoli.

Prvič med metalci

Če povem po resnici, sem se prvega druženja z Nežo in njenimi prijatelji zelo bala. Ko sem stala pred kavarno TamKoUčiri, kjer smo se dobili, saj so se metalci udeležili tamkajšnjega pustovanja na temo Vikingov, je živčnost popustila. Skupaj z Nežo sem odkorakala do mize, kjer je sedel eden izmed njenih prijateljev. Prijazno se je predstavil in me povprašal o članku, ki ga bom napisala. Tudi njemu se je zdela ideja domiselna in zanimiva. Kmalu so se nam pridružili še drugi.

Na začetku mi je bilo zaradi moje tihe narave malo neprijetno in nisem vedela, o čem se pogovarjati, saj sem bila obkrožena z neznanci. Čez nekaj časa, ko sem bila že malo bolj sproščena, sem lahko ob igranju kart slišala ritem glasbe v ozadju. Pogovori so bili zelo odprti in tudi teme niso bile ravno tabu: pogovarjali so se o svojem odnosu do alkohola, pa tudi spolni orientaciji, ki je za mlade včasih zelo težavna zaradi predsodkov. Opazila sem, da se njihovi značaji zelo razlikujejo, čeprav je že tako, da je v vsaki družbi eden bolj glasen in drugi bolj zadržan. Čeprav mi je bilo v njihovi družbi prijetno, sem morala počasi domov. Medtem ko sem drgetala na mrazu in čakala na prevoz, se mi je zavrtel celoten film večera: skrb, ki sem jo čutila pred tem, je bila odveč. Lepo so me sprejeli, kar mi je bilo več kot dovolj.

Med druženjem sem dobila občutek, da se pripadniki metalske subkulture zelo dobro medsebojno poistovetijo. Verjetno ker se poznajo že dovolj dolgo in zaradi vseh skupnih interesov: združujejo jih glasba in koncerti, pa tudi podobno mišljenje. Ko sem prvič vstopila v krog Nežinih prijateljev, sem bila presenečena nad prijaznostjo in tudi nad starostjo pripadnikov: večinoma so to fantje, stari od 18 do 22 let, med njimi sta le dve dekleti. Čeprav se ti fantje sprva zdijo zelo zanimivi, predvsem ker so starejši, jih kasneje nehaš gledati na takšen način. »Dejansko so mi že skoraj kot bratje, samo da jih imam malo manj rada,« je priznala Neža. Večinoma so se spoznali prek kakega sorojenca, prijatelja ali pa kar na koncertu. »Od tiste usodne Žalske noči mladih se družimo že približno tri leta,« je povedala Neža.

Kako postati metalec?

Najtežji izziv pri eksperimentu je bil videz: metalska »uniforma« namreč vsebuje veliko črne barve, pa tudi majic, potiskanih s priljubljenimi skupinami, česar nisem imela ravno na pretek. Zato sem pobrskala med starimi oblačili starejšega brata, ki je kot gimnazijec poslušal trši rock in metal. Na mojo nesrečo so vse majice imele kratke rokave, kar ni ravno moj najljubši zimski kos. K črnim oblačilom sem dodala črne škornje znamke Dr. Martens, ki so tudi del te »uniforme«.

Poleg zunanjega videza pa je seveda bistveno tudi poslušanje glasbe. Do metalske izkušnje sem bolj poslušala rock. Že kot otrok sem v avtu poslušala razne rock skupine, denimo MI2, Šank Rock… Tako za rock kot za metal je značilna kitara, vendar se vseeno zelo razlikujeta. Ko sem poslušala razne metalske komade, sem opazila, da so besedila in teme dosti bolj temačne, ritem pa hitrejši. Večkrat ko sem jih predvajala, bolj so mi šle v uho, in skupina Metallica mi je postala celo všeč.

Spoznala sem, da je metalec lahko kdor koli, bistveno je, da poslušaš metal, ki ti mora biti iskreno všeč. Neža mi je povedala zgodbo, kako je pristopila do nekega dekleta, ki je nosilo majico skupine Iron Maiden. Na koncu je neznanka priznala, da ji je všeč samo majica in ne posluša metala. »Najbolj narobe se mi zdi, da nekdo nosi nek kos oblačila, za katerega sploh ne ve, katero vrsto glasbe predstavlja, ampak ga kupi samo zaradi tega, ker je na njem dobra ilustracija.«