Franc Koblar, najstarejši aktivni planiški delavec: »Zadnjih pet let si vsako leto rečem, da je tokrat res zadnjič!«

Z vlakom do Rateč, naprej pa peš

V šestih desetletjih se je planiških spominov nabralo toliko, da bi o njih lahko pripovedoval ure in ure. Pa še za v časopis niso vsi, hudomušno pristavi. »Predvsem je bilo včasih precej stvari drugačnih, kot so danes. Do Rateč smo se tisti, ki smo pomagali, še lahko pripeljali z vlakom, od tam naprej pa smo šli do Planice peš.« Med takratnimi pomočniki so bili večinoma Ratečani, ki so poskrbeli za osnovno orodje – lopate, in drugi okoliški prebivalci. »Sprva še ni bilo te velikanke, na kateri tekmujejo zdaj, in smo pripravljali to skakalnico,« z naleta današnje letalnice s prstom pokaže v smeri proti Ratečam. »Najprej smo morali skakalnico prehoditi. Čisto preprosto, takole z nogami,« začne stopati na mestu. »Potem je bilo treba sneg poravnati z lopato. Za lopatami pa so teren poteptali teptači oziroma 'štamfarji',« opisuje dolgotrajne postopke, ki so delavce v Planico priklicali že dober mesec pred tekmovanjem. »Spomnim se, da smo na začetku tudi zalet 'poštamfali', smučino pa je vtrl prvi skakalec, ki se je spustil po njem. Nihče se ni ukvarjal z vrezovanjem smučine tako kot danes, ko kolegi temu posvečajo veliko pozornosti.«

Ker so vsa dela potekala ročno, saj ni bilo strojev, s katerimi si planiški delavci pri pripravi skakalnic pomagajo danes, je bilo to telesno zelo naporno. A podobno kot danes je bilo veliko stvari odvisnih od vremenskih razmer. »Nekega pravila, kakšno bo vreme, nikoli ni bilo. Pogosto je bilo lepo in sončno, tudi že precej toplo, da so mnogi delali brez zgornjih oblačil. Se je pa tudi dogajalo, da je na dan tekmovanja deževalo in smo tisti, ki smo skrbeli za urejenost skakalnice, ob njej stali pod dežniki,« poudarja Koblar.

Sneg so na zaletišče nosili z vedri

Če vremenske razmere v teh 60 letih niso ubrale posebnega vzorca, pa je za sneg dolga desetletja veljalo enako. »V Planici ga je bilo vedno dovolj,« pravi najstarejši aktivni planiški delavec. »Takrat nikoli nismo delali umetnega snega, saj ni bilo ne možnosti ne potrebe,« pripoveduje in dodaja, da je spomladansko sonce ob lepih dnevih vseeno naredilo svoje. »Sneg se je na zaletu hitro talil. Včasih ga je pobralo tudi po deset centimetrov na dan. Takrat smo tam, kjer je bilo snega dovolj, napolnili vedra in jih peš odnesli na dele, kjer se je pospešeno talil. Ko smo ga nanosili, se je zgodba ponovila. Treba ga je bilo poteptati, prvi skakalec pa je naredil novo 'špuro' oziroma smučino.«

Med obujanjem spominov se je pojavilo tudi vprašanje, kako se je Jeseničan davnega leta 1958 sploh znašel med planiškimi delavci. »Aktivno sem se ukvarjal s smučanjem, pozneje pa sem pomagal tudi pri izvedbi smučarskih tekmovanj v Kranjski Gori. Spominjam se, da ko je bilo konec smučarskih tekmovanj, sem preprosto prišel v Planico in pomagal.« Doma, pravi, nikoli niso imeli glasnejših pripomb zaradi njegove zimske odsotnosti. V tistih časih so mu šli tudi v službi na roko. »Dovolili so mi, da sem se decembra v jeseniški železarni poslovil, marca pa sem prišel nazaj. Dobil sem izredni dopust. A sčasoma je postalo tudi to vse težje,« pravi danes že upokojeni ključavničar.

Koblarjeva vloga v Planici pa še zdaleč ni bila obrobna. Skrbel je za brezhibno pripravljen nalet, ki je, kot pravi, za skakalce in njihove polete ključnega pomena. »Mi v Planici imamo to zelo dobro urejeno v primerjavi z drugimi,« je kritičen do drugih prizorišč skakalnih tekem. Da gre za pomembno stvar, pričajo tudi pohvale ali graje, ki jih je za urejenost naleta skupaj s kolegi prejemal od trenerjev in skakalcev. »Vedno pa smo med tekmovanjem našli tudi čas, da smo navijali za naše,« odkrito pove.

Zdaj Koblar naleta ne ureja več, pač pa tistim, ki so stopili v njegove čevlje, pomaga in jim dela družbo v šotoru v bližini, kjer se lahko okrepčajo in odpočijejo. Kdaj pa kdaj, če je treba, pa še vedno poprime za lopato. »Zdaj je toliko mladih, ki to počnejo, da me sploh ne pustijo več zraven,« pove napol v smehu. »Včasih je bilo po svoje 'luštno'. Zdaj pa je zaradi strojev manj fizičnega dela. Marsikaj je drugače,« razmišlja in opozori, da so planiški delavci tudi dandanes na svojih mestih že okoli šestih zjutraj, če je treba zasneževati, pa tudi ponoči. »Nalet sicer čez noč pokrijemo, da ga ne bi zasul sneg, če bi morda začel padati.«

Namesto čelade so si na glavo poveznili kapo s cofom

Niso se spremenile samo razmere za delo na skakalnici, pač pa tudi skakalci. V šestih desetletjih se je močno spreminjal slog skakanja. Prava revolucija je bila, ko so skakalci začeli smuči postavljati v črko V in jih v zraku niso več držali vzporedno. »Eden od Švedov je prvi tako skakal in sodniki so mu sprva dajali izredno slabe ocene za slog. Zdaj pa že dolgo vsi tako skačejo,« zmajuje z glavo. »Tudi takratna oblačila se z današnjimi ne morejo primerjati. Dresov, kakršne imajo skakalci danes, ni bilo. Takrat so bili oblečeni v oprijete hlače, tako imenovane 'špichoze', in čisto navadne puloverje. Na glavi niso imeli čelade, kvečjemu kakšno kapo s cofom,« se nasmehne takratnim podobam.

Kaj pa navijači? »Včasih v Planico niso prihajali v tako velikem številu. Zdaj je neverjetno, ko se pripeljejo s 500 in več avtobusi. Vedno pa so znali dobro navijati. Saj vidite, kako zastave še zdaj plapolajo, sploh ko skačejo naši. Tudi meni je v Planici najlepše takrat, ko je lepo vreme in skakalci dobro skačejo.« Med spomini, ki se jih je vendarle odločil deliti z nami, je bilo tudi proslavljanje rekordov. »Vsakič, ko je padel kakšen rekord, smo imeli zakusko. In včasih sta bila tudi po dva na dan,« navdušeno pove. Da bi si sam kdaj nadel skakalne smuči, pa ni nikoli pomislil. »Bil sem smučar. Na Jesenicah smo bolj smučali, v Dolini pa so skakali,« opozori na krajevne možnosti za ukvarjanje s športom, ki so bile pred desetletji poglavitne. Veliko bolje se že šest desetletij vsako leto med tekmovanji počuti ob skakalnici.