Južna Avstralija je zvezna država Avstralije z 1,721.000 prebivalci in bruto domačim proizvodom 86,323 milijarde ameriških dolarjev, kar znese dobrih 50.000 ameriških dolarjev (ali 40.790 evrov) na prebivalca. Torej bogata država, ki si lahko privošči vsakovrsten luksuz.
Še avgusta 2016 se je lahko državni AEMO (Australian Energy Market Operator) pohvalil, da je (od začetka 2015) Južna Avstralija pridobila kar 51 odstotkov električne energije iz vetrnih in sončnih elektrarn. A potem je udarila katastrofa. Osemindvajsetega septembra je močan veter podrl več stebrov enega od daljnovodov, vetrne elektrarne so morali ustaviti (sicer bi jih veter uničil), sončne elektrarne so zaradi prahu v zraku proizvajale bistveno manj kot sicer. V bolj robustnem sistemu, ki bi temeljil na klasičnih elektrarnah (na premog, plin, jedrskih), bi elektroenergetski sistem (EES) primanjkljaj nepredvidljivih virov in izpad daljnovoda brez težav nadomestil, saj mora imeti rezerve za mnogo večje razlike v porabi med zimo ter poletjem, med nočjo in dnevom. A velika odvisnost južnoavstralskega EES od nepredvidljivih virov je pomenila, da je 850.000 uporabnikov ostalo brez elektrike.
In s tem se električne redukcije še niso končale: ko se je v decembru začelo vroče avstralsko poletje in je poraba elektrike porastla zaradi klimatskih naprav, so morali upravitelji omrežja redno izklapljati cela naselja, da se nestabilno omrežje ne bi sesulo. Prebivalci Južne Avstralije so tako doživljali nove in ponavljajoče se redukcije, ki so se vlekle še daleč v leto 2017. Če bi se kaj takega zgodilo v Evropi, ki zaradi ogrevanja več elektrike porabi pozimi, bi tisoči umrli zaradi podhladitve.
Pustimo zdaj ob strani vprašanje, ali je »razogljičenje« proizvodnje električne energije s subvencijami sončnim ter vetrnim elektrarnam sploh potrebno ali smiselno. Strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da vključevanje takih nepredvidljivih virov slabo vpliva na stabilnost EES.
Na podlagi redkih kvantitativnih študij je mogoče okvirno oceniti, da lahko EES, ki temelji na klasičnih virih, brez posebnih težav amortizira motnje, če delež energije iz nepredvidljivih obnovljivih virov energije (OVE) ne preseže 10–15 odstotkov. Če je delež takih OVE višji, je mogoče stabilnost omrežja še vedno vzdrževati z dodatnimi ukrepi in napravami, katerih cena z rastjo deleža nepredvidljivih OVE eksponencialno narašča. A pri še tako robustno zasnovanem EES je vsaj pri okvirno 35-odstotnem deležu nepredvidljivih virov meja, ko finančni vložki za ohranjanje stabilnosti postanejo nerazumno visoki (dejansko precej višji, kot je vrednost s sončnimi in vetrnimi viri proizvedene energije) in ukrepi nesprejemljivi tudi za prebivalstvo (na primer množica novih močnih prenosnih daljnovodov). Kljub temu postaja sistem z rastjo deleža nepredvidljivih virov vse bolj nestabilen in občutljiv za izredne dogodke.
A politiki težko priznajo, da so ga polomili. Z vidika upravljanja stikov z javnostmi (propagande, po domače) je pač bistveno bolj odzivno, če se oblast hvali z vedno novimi uspehi v »razogljičenju« samo za ceno subvencij v proizvodne OVE in pri tem zamolči (in izpusti) investicije v nove daljnovode, hranilnike energije in pametna omrežja, ki so nujne za vzdrževanje stabilnosti EES. In seveda, vzdrževanje klasičnih virov.
Vendar je vlada Južne Avstralije v začetku novembra 2017 ne le ugasnila, ampak celo razstrelila zadnjo premogovno elektrarno (Playford B, 240 MW), ki ji je uradno poteklo dovoljenje za obratovanje. Za 8 milijonov avstralskih dolarjev bi jo lahko obnovili, da bi ustrezala najnovejšim standardom, a vlada je raje kupila za 400 milijonov avstralskih dolarjev rezervnih dizelskih generatorjev in Teslov akumulatorski sistem za 100 milijonov avstralskih dolarjev, ki lahko le za eno uro vzdržuje 4 odstotke povprečne porabe Južne Avstralije (ali za 8 minut nadomesti izpad OVE). Februarja letos je takrat še laburistični predsednik južnoavstralske vlade Jay Weatherill (najbrž v duhu predvolilne kampanje) obljubil, da bo pod njegovim vodstvom Južna Avstralija dosegla kar 75-odstotni delež obnovljivih virov energije.
Avstralija, država z velikanskimi energetskimi viri in nekoč najcenejšo elektriko (med razvitimi), plačuje danes eno najvišjih tarif na svetu, v »razogljičenju« vodilna zvezna država Južna Avstralija pa najvišjo v Avstraliji.
Laburistični premier Južne Avstralije Jay Weatherill je med tem že odstopil, a le kot vodja svoje stranke, ker je izgubila volitve. Nič ne omenja, da bi njegova strokovno nesmiselna energetska politika kaj prispevala k temu. Seveda politiki Južne Avstralije ali celotne države nikoli ne bodo priznali, da so bile milijardne subvencije v OVE samo škodljive.
Sedemnajstega marca so bile v Južni Avstraliji volitve. Zvezne volitve bodo najkasneje novembra 2019.
Za konec še moja lastna anekdota iz dežele »tam spodaj«.
Julija 2010 sem se s helikopterjem peljal z otoka Heron na Velikem koralnem grebenu v obalno mesto Gladstone, ki je sicer največje avstralsko pristanišče za izvoz premoga. Pred zalivom je bila zasidrana vrsta kitajskih ladij za razsuti tovor in pilot helikopterja je ponosno povedal, da Avstralija večino svojega premoga izvozi ter tako »zmanjša svoj ogljični odtis«. Bili smo še precej visoko in ne bi bilo prav jeziti pilota, zato ga nisem vprašal: »In kaj mislite, da Kitajci naredijo s tem premogom?!«
MIŠO ALKALAJ
