Glavno sporočilo letošnjega ozaveščanja je, da nam preko ekosistemskih storitev odgovore ponuja kar narava sama. Tako bi namesto izsekavanja gozdov, ki so pljuča našega planeta, morali pogozdovati, namesto izsuševanja poskrbeti za ohranjanje mokrišč, vzporedno pa zmanjševati negativne učinke izvedenih regulacij vodotokov, ki skupaj z neustreznim prostorskim razvojem povzročajo poplave in suše ter tako vplivajo tudi na človeka. Tako bi ob stroškovno vzdržnem ekonomskem razvoju znova vzpostavili ravnotežje v vodnem krogu ter zmanjšali posledice učinkov podnebnih sprememb. Z drugimi besedami – da bi ljudje lahko bolje živeli, bomo morali bolj prisluhniti naravi.
Ob naraščanju števila prebivalstva in z njim potreb po zagotavljanju ustrezne oskrbe s pitno vodo bo treba v prihodnje več pozornosti posvetiti izboljšanju kakovosti vode, čim hitrejšemu prehodu v krožno gospodarstvo, zmanjševanju onesnaževanja, odlaganja odpadkov ter izpustov nevarnih kemikalij in snovi, zmanjševanju deleža neobdelane odpadne vode in znatnemu povečanju deleža ponovno uporabljene vode. To so razvojni cilji, ki jih v Evropi želimo doseči do leta 2030.
Danes kar 2,1 milijarde ljudi nima urejene ustrezne oskrbe s pitno vodo, z rastjo prebivalstva za novi dve milijardi pa bo do leta 2050 povpraševanje večje kar za tretjino. Za potrebe kmetijstva se danes porabi kar 70 odstotkov vode, delež v industriji dosega 20 odstotkov, preostalo desetino pa porabijo gospodinjstva. Pitne vode je v teh razmerjih le za slab odstotek.
V svetovnem merilu se še vedno več kot 80 odstotkov odpadne vode, ki jo ustvarimo kot družba, vrne v ekosistem brez obdelave ali ponovne uporabe, zato prihaja do onesnaževanja podzemnih in površinskih voda. Vse preveč še vedno zanemarjamo ravnanje z odpadno vodo in vse premalo se zavedamo njene vrednosti, ki jo ima kot cenovno dostopen in potencialno trajnosten vir vode, energije, hranilnih in drugih snovi za predelavo – prav ta njena vrednost nam narekuje njeno kakovostno in količinsko ustrezno rabo.
Na območjih, kjer vode primanjkuje, danes živi 1,9 milijarde ljudi, do leta 2050 pa se bo ta številka povzpela že na 3 milijarde. Danes je v svetu 1,8 milijarde ljudi izpostavljenih tveganju za okužbe zaradi neprimernih virov pitne vode, prav toliko jih trpi zaradi posledic suš ter degradiranega okolja. Okoli 65 odstotkov vseh gozdnih površin na svetu je v degradiranem stanju, tudi mokrišča, ki so izredno dinamični ekosistemi z značilno združbo rastlin in živali in se prepletajo s kopnimi ekosistemi, v imenu »razvoja« še vedno osušujemo in zasipavamo. V dobrih sto letih je tako človek uničil 64 do 71 odstotkov vseh mokrišč, z njimi pa neposredno izgubljamo naravne vodne zadrževalnike in povečujemo poplavno ogroženost.
Poplavam je izpostavljenih 1,2 milijarde zemljanov, do leta 2050 bodo po predvidevanjih posledice poplav prizadele že skoraj petino svetovnega prebivalstva. Soočamo se tudi z erozijo tal, kar poleg manjšega pridelka posledično zmanjšuje tudi možnosti za ustrezno regulacijo vode, s spiranjem organskih snovi in hranil iz prsti pa se onesnaženost voda še povečuje.
V prihodnosti bo na področju upravljanja voda zato treba marsikaj spremeniti in z inovativnimi rešitvami, temelječimi na naravi, premostiti dodatne težave, ki nam grozijo tudi s staranjem vodne infrastrukture. Rešitve nam, kot je bilo že navedeno, ponuja narava sama – tako pri oskrbi z vodo kot pri zagotavljanju njene kakovosti. Govorimo o ohranjanju in ponovni vzpostavitvi naravnih mokrišč, o zadrževanju deževnice in izkoriščanju drugih naravnih virov za potrebe namakanja ter o drastičnem zmanjševanju onesnaževanja v kmetijstvu. Govorimo o blaženju posledic poplav z ustreznim načrtovanjem in rabo prostora ter o zmanjševanju erozije tal z ohranjanjem ali vzpostavljanjem zelene infrastrukture, kot so naravni pasovi dreves in grmičevja na obrežjih rek in jezer ter mejice na njivah in poljih.
Poleg odpravljanja negativnih učinkov regulacij vodotokov, katerih posledice so med drugim lahko povečanje poplavne ogroženosti, večja temperaturna nihanja, zniževanje gladine podzemne vode in upadanje biotske pestrosti, bo pozornost treba posvetiti tudi odvajanju z onesnaževali obremenjene padavinske odpadne vode zaradi erozije tal in njenemu čiščenju, da bi preprečili mikrobiološko onesnaženje ali onesnaženje z vnosom dušika in fosforja.
Z vodo bi morali v vsakem ciklu vodnega kroga ravnati bolj skrbno, vse od zadrževanja deževnice na mestu nastanka in preko črpanja pitne vode, njene priprave, distribucije ter rabe do namakanja, izkoriščanja vodne energije za proizvodnjo elektrike ter končno čiščenja odpadne vode in njene vrnitve v naravno okolje. Takšne spremembe so dolgotrajne in zahtevajo sodelovanje vsakega prebivalca našega skupnega planeta. S svojimi izbirami in ravnanji lahko namreč vsak posameznik za časa svojega življenja naravi pomaga ali pa nasprotno – sodeluje pri njenem uničevanju. Ne pozabimo na svojo odgovornost do zanamcev in z vzdržnim izkoriščanjem ohranjajmo naravo ter se nemudoma lotimo sonaravnih rešitev.
V Slovenskem društvu za zaščito voda zato opozarjamo na to, da bomo le z ustreznim upravljanjem in zdravim razumom uresničevali zastavljene cilje, s pomočjo narave in njene samočistilne sposobnosti, če ji le zagotovimo prostor za obstanek, ter hkrati zaščitili površinske in podzemne vode pred onesnaževanjem.
DR. MARJETKA LEVSTEK predsednica Slovenskega društva za zaščito voda.
