V enotah Kliničnega inštituta za klinično kemijo in biokemijo UKC Ljubljana opravijo približno šest milijonov preiskav na leto.
Večina vzorcev krvi in urina, ki jih ljudje oddajo na oddelkih in klinikah UKC Ljubljana za laboratorijsko obdelavo, prispe v 24-urni laboratorij, kot rečejo enoti inštituta, kjer opravljajo osnovne biokemične in imunološke analize krvi. Kot pove ime, laboratorij deluje 24 ur na dan, vse dni v tednu, smo izvedeli ob dnevu klinične kemije in laboratorijske medicine, ko so odprli svoja vrata obiskovalcem.
»Prostor za laboratorij ni bil grajen namensko, ker so nanj ob gradnji bolnišnice pozabili, ampak so zanj preuredili razširjeni hodnik. Tukaj smo 'začasno' že nekaj desetletij,« je uvodoma pojasnila Nada Snoj, vodja 24-urnega laboratorija. Zato zaposleni težko čakajo selitev na novo lokacijo v okviru bodoče urgence, kjer naj bi bili na enem mestu združeni vsi laboratoriji inštituta. Danes so ti posejani na različnih lokacijah: v pritličju glavne stavbe UKC, na Polikliniki, Infekcijski kliniki in v Bolnici Petra Držaja. Na Polikliniki je tudi enota za odvzem krvi, in ker zdravniki v večini primerov naročijo osnove analize krvi, ki jih opravljajo v 24-urnem laboratoriju, strežnice epruvete s krvjo prenašajo s Poliklinike v glavno stavbo in od tam v specializirane laboratorije.
20.000 testov na dan
V 24-urnem laboratoriju sprejmejo 4500 epruvet vzorcev krvi na dan, kar je 2500 naročil, saj ima v povprečju vsako naročilo dve epruveti. »Žal ni prostora, da bi postopke sprejema in triaže vzorcev avtomatizirali,« pove Snojeva. Vzorce že na oddelkih, kjer kri za analizo odvzamejo, označijo s črtno kodo. V laboratoriju jih razvrstijo glede na biološki material, vrsto in nujnost vzorca. Prednost imajo nujni vzorci z urgentnih sprejemov in pri reanimaciji bolnikov, ki jih analizirajo v roku ene ure. Opravijo do 20.000 testov na dan.
Obiskovalca najbolj preseneti hrup, v katerem v tem laboratoriju poteka delo. Povzroča ga avtomatizirana linija za analize krvi: to je tekoči trak, ki povezuje dve vhodni enoti, v kateri dajejo nove vzorce, in različne analizatorje. Linijo nadzoruje centralni nadzorni sistem, ki iz laboratorijskega operacijskega sistema zajema podatke za posamezni vzorec in ve, na kateri analizator mora vzorec odpeljati. Obetajo si, da bodo za nove prostore dobili tudi novo, manj hrupno tehnologijo.
Manj pogoste biokemične analize ali analize bolj občutljivih vzorcev, ki morajo na primer ostati na ledu, opravljajo v ločenih sistemih. Na posebnih sistemih delajo tudi osnovne teste strjevanja krvi, imunokemične preiskave za potrditev miokardnega infarkta, analizo krvi za potrditev zgodnje nosečnosti v urgentnih ambulantah, določajo tumorske markerje in marker sepse, koncentracijo feritina pri slabokrvnih bolnikih, koncentracijo antibiotikov, pri katerih se zahteva analiza krvi pred vsakim novim odmerkom… Predvsem ob koncih tedna so aktualne tudi osnovne toksikološke preiskave v urinu.
Vzorce hranijo še sedem dni po analizi. Če zdravniki naročijo dodatne preiskave, ki jih izvajajo v specializiranih laboratorijih, oddelijo del vzorca in epruveto odnesejo v specializirane laboratorije na Polikliniko.
Premalo izkoriščene možnosti
Eden med njimi je laboratorij za analizo proteinskih in lipidnih reakcij. »Proteini so glavni sestavni del v telesu in se vsako neravnovesje hitro pokaže. Ko analiziramo določene beljakovine, lahko ugotovimo, ali gre za vnetja, akutna ali kronična stanja, rakasta, revmatološka obolenja…« razloži vodja laboratorija Mladen Krstnik. Človeško telo zna pripraviti milijon različnih beljakovin, v laboratoriju jih analizirajo 200. Z različnimi analizatorji, na primer enkapilarne elektroforeze, dobijo različne krivulje, ki pokažejo razporeditev beljakovin: na podlagi višine in oblike krivulje ugotovijo, kaj se s pacientom dogaja. Na leto naredijo 25.000 proteinogramov.
»To je v osnovi rutinska preiskava, ki bi jo morali zdravniki uporabljati bistveno več. Sedaj jo uporabijo pri 40 odstotkih bolnikov, a bi si želel, da se uporaba poveča za najmanj dvakrat. S to preiskavo zaznamo tudi krvno bolezen plazmocitom, ki je vse pogostejša, a jo pozno ugotovijo. To bi bila idealna preiskava tudi za sistematične preglede bolnikov,« razmišlja Krstnik. Določajo tudi koncentracijo albumina (beljakovin) na osnovi protiteles, kar na primer da podatek, ali je bolnik dehidriran ali pa ima bolezen jeter. Preiskava za diabetes pokaže, kako se bolnik drži diete. Spet druga analiza pokaže kronično škodljivo rabo alkohola, kar na primer uporabljajo delodajalci v primerih poškodb pri delu.
Rezultati laboratorijske medicine predstavljajo 70 odstotkov pacientove diagnoze, ki jo postavi zdravnik. To bi jim moralo dati večjo vrednost, a se v hierarhiji, kjer imajo prednost bele halje, težko prebijejo, pove Krstnik. Opozarja tudi, da laboratoriji porabijo tri odstotke proračuna celotnega zdravstvenega sistema, varčevanje pa se začne pri njih: »Težko je delati napredne stvari. Stroji so stari tudi 15 let, so izrabljeni, novih pa ni.«
Potrebna presoja človeka
V sosednjem laboratoriju za analitiko urina in spremljanje koncentracije zdravil v telesnih tekočinah opravljajo osnovno urinsko analizo: določajo raztopljene in neraztopljene sestavine urina, kot so celice, proteini, sediment. Vseh analiz ne morejo opraviti avtomatizirano. »Tehnologija opozori na določeno vrsto patologije, za kaj konkretno pa gre, pa moramo opredeliti s pregledom pod mikroskopom,« pojasni Mateja Šter, vodja laboratorija.
Z osnovnimi urinskimi preiskavami večinoma odkrivajo ali spremljajo bolezni sečil, kažejo pa tudi na nepravilnosti drugje v telesu, na primer v jetrih. V laboratoriju prejmejo 400 vzorcev urina na dan. Izvajajo blizu 50 preiskav. Najzahtevnejša je tekočinska kromatografija visoke ločljivosti, s katero v urinu določajo hormone in druge snovi.
