Pred kratkim je SPL, upravnik večstanovanjske zgradbe na Andreaševi ulici 14–16, poslal vabilo na ponovljeni zbor etažnih lastnikov. Na vabilu so zapisani trije predlogi sklepov za obdobje 2018–2021, o katerih naj bi glasovali etažni lastniki, in sicer povečanje vplačila v rezervni sklad, ureditev strehe z dodatno toplotno izolacijo in celovita obnova notranjosti stavbe. Pri drugem in tretjem sklepu je še pripomba, da bo takoj, ko etažni lastniki potrdijo sklepe, podana ocenjena vrednost del in finančna konstrukcija izvedbe.
Si predstavljate, da greste kupit avto, pa vam dajo v podpis pogodbo, s katero se obvežete, da boste avto kupili, ampak tip avtomobila in ceno vam bodo povedali šele potem, ko boste podpisali pogodbo. Natančno to ponuja SPL etažnim lastnikom Andreaševe 14–16.
Obstoječa zakonodaja to področje po mojem mnenju dobro ureja. Stanovanjski zakon določa, da se z načrtom vzdrževanja opredelijo vzdrževalna dela, ki se bodo opravila, in način zagotavljanja sredstev z vplačili v rezervni sklad. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb pa določa kot obvezno vsebino načrta vzdrževanja ovrednotenje potrebnih sredstev in dinamiko izvajanja, če gre za obdobje, daljše od leta dni, ter način zagotovitve sredstev. Vendar etažnim lastnikom to, da je zakonodaja primerna, prav nič ne pomaga. V našem primeru je velika verjetnost, da bo na ponovljenem zboru le nekaj ljudi sprejelo (nezakonit) sklep, ki pa ga bo upravnik uresničil.
Tudi drug primer je povezan s SPL. V Dravljah je naselje, v katerem imajo bloki fasadno oblogo iz silikatne opeke. V enem od blokov (Ulica Bratov Babnik 20–26) so etažni lastniki sami naročili ogled in mnenje o potrebnih posegih na stavbi in mnenje izvajalca je bilo, da je streha potrebna obnove, fasada pa le manjših popravil. Izvedenec je izrecno odsvetoval novo fasado, saj ima obstoječa fasada predvideno življenjsko dobo 80 let. Priporočil je nekaj vzdrževalnih del na fasadi. Za drugi blok (ki je enake starosti in grajen na identičen način v istem naselju v Plešičevi ulici 39) je naročil mnenje gradbenih izvedencev upravnik SPL in dobil mnenje, da je treba fasado obnoviti. Etažni lastniki sicer imajo nekaj sredstev v rezervnem skladu, vendar še zdaleč ne dovolj za obnovo fasade. Ne glede na to je upravnik zbral (po njegovih besedah) dovolj podpisov za obnovo fasade in ker ni dovolj sredstev, je med sklepi tudi sklep o najemu kredita (ki ga upravnik ne imenuje kredit). Ampak tu gre SPL še korak dlje. Med sklepi, ki so jih podpisovali etažni lastniki, sta tudi sklep, da pooblaščajo SPL, da dvigne vplačilo v rezervni sklad za toliko, kolikor je treba, da se odplačajo dolgovi, in sklep, da lahko SPL v imenu etažnih lastnikov sprejme kakršne koli pogoje, ki jih zahtevajo financerji, ki bodo zagotovili manjkajoča sredstva.
Vtis, ki sem ga dobil ob prebiranju teh sklepov, je bil, da to, kar je zapisano v zakonih in pravilnikih, ne igra več velike vloge. Zato tudi sprememba tega, kar je zapisano v zakonih, ne bo pomenila spremembe v odnosu med upravniki in etažnimi lastniki, če ne bo poudarek na uresničitvi zapisanega. Pri tem je SPL le eden od upravnikov, ki zakonodaje ne spoštujejo. Je pa upravnik, ki ima certifikat »zaupanja vreden upravnik«. Sprašujem se, le kakšni so upravniki, ki niso vredni zaupanja.
Anton Klepec, Ljubljana
