Čudovit dan je, pred nami odločilni tekmi, žajfnica minulega SP je preteklost, igralec številka 7 se je »ogradil« od reprezentance, kujemo načrte, kako nadaljevati niz Katančeve čete… Skratka, fantje so na pripravah na Bledu, zelenica solidna, firbci nestrpni. Selektorja poprosim za avtograme, ja, tudi Zaho bo med njimi, garant, in če je Bog v teh krajih, si bo vzel minutko, dve za fotografijo, dve in podpis, saj je idol golobradih mulcev po vsej deželi, je slišati, ko avtobus NZS zaškriplje pred športnim parkom. Ali je fejst fant, kar po dogodkih v Aziji meni le še polovica foteljašev, bomo pa šele videli. Zaho, majstore!
Kako otrokoma, ki lahko skozi okno oprezujeta igrišče, sta tamkaj vsak dan kuhana in pečena za najmanj tri ure, kako zvestima navijačema drugače v živo predstaviti čarovnika in njegovih veličastnih 32 golov, to vražjo desetko, mojstra, virtuoza in viteza, če ne na način, ki se ponuja kot na pladnju, tako rekoč na pragu domačega dvorišča… Zdaj zdaj bo tu, v naši družbi se bo nasmehnil v objektiv in… Za-ho, legenda!
Naj jima pripovedujem o prav nič sporni menjavi v 63. minuti tekme s Španijo, o vsem, kar je povzročila? So smešnice o Štajercih in žabarjih za nekatere resnične? Vredne otroških ušes? Ali pa… en hribček bom kupil… Kje so tu dejstva in kaj izmišljije, ozadja? Kako otroku priskutiti največjega frajerja na svetu in zakaj že? Ama, ne, naj svojo slavo dokazuje na terenu, z zadetki in nesporno avtoriteto. Dajmo, spravimo na kolena še te hrvatarje! Zaho, ti si genij!
No, potem se skozi vrata avtobusa igralci s številkami od 2 do 22 s kopačkami v rokah kot otroci zberejo v špalir. Prašnikar je sproščen, prikimava, fantje se ubrano podpisujejo na razglednico formata A4, trepljajo otroka, ki so ju same oči in ušesa, dovtipi o kremšnitah in jezerskih deklicah se ponujajo kar sami od sebe… Ja, kje pa je Zaho, se nenadoma razleze iz otroških ust, ko neučakano bega med nogometaši, iščoč svojega vzornika. Tudi starejši se obračajo, ko v bližini slačilnice nekdo zagleda podobo velezvezdnika s TV-ekranov, njeeega, ki se je, tako se zdi na prvo žogo, izmuznil druženju z navijači. Razočaranje je silno kot velikan sam, grenko kot »nezasluženi« porazi, otroka sta poklapana, selektor skomigne z rameni…, le igralcu številka 18 se utrne: Ama, pusti njeeega, on ne trza, zelo značilen slog zanj. Otroka zazijata. Mile še reče, da je tip jako netoleranten. In zajeban, se opravičuje izrazu. »Zaho! Gospod Zlatko!« Pripravljen je steči za njim, njeeega osebno zaprositi za tisti trenutek, dva, a kot na dlani je, da bo levji del obljube ostal neizpolnjen. Da so zvezdniki pač muhasti in ne znajo prenašati bremen najlepšega čudeža na svetu. Eh, ZZ je top nogometaš, v resnici pa zelo zajeban gospod, obvisi v zraku nad njimi.
Svež je še spomin na omenjeni dogodek: šop fotografij na dnu predala, razglednica na steni otroške sobe s podpisi skoraj vseh akterjev jeseni 2003. Slovenija je takrat izgubila. Še zdaj vem, da sta v tej akciji največ izgubila otroka.
Tokrat se, kar ni v navadi, z novinarjem strinjam (Jože Okorn: Po novi aferi v mariborskem nogometu; Dnevnik, 20. 3. 2018) in ga, ob priliki, ki kar vpije po opredelitvi (mar se nismo izrekali že pred šestnajstimi leti?), podpiram. Zaradi nogometa in zapisanega v prvem odstavku omenjene kolumne. Ker – poraženci obračunavajo v zakulisju. Funkcionar, čigar neslanosti odmevajo kot iz soda brez dna, bo tokrat moral prevzeti odgovornost. Slovenija gre naprej!
Pa tako čudovit dan je bil in toliko je bilo na kocki… Takrat, ko smo, ne samo na Bledu, o pravljici govorili ob belem dnevu, na glas. Danes jo šepetamo otrokom za lahko noč… in jih odvračamo od novinarskih konferenc obrobnih tekem.
Sergej Učakar, Bled
