Ruski filmar iz postrevolucijskega obdobja Dziga Vertov je nekoč zagovarjal dokumentarni film z marksistično parafrazo, da je igrani film »opij za ljudstvo«. In v bistvu – ali bolj abstraktno rečeno – je imel prav, vsaj če za razliko med eno in drugo kategorijo uporabimo to, da se fikcijski film vzdržuje na račun gledalčevega verovanjskega principa (filmu verjamemo, čeprav ali prav zato, ker vemo, da je »le film«, fikcija, iluzija), medtem ko dokumentarni film draži naš »epistemološki libido«.
V filmu Zahodno od reke Jordan Amos Gitai pokaže, da so izraelske in palestinske ženske zmožne vzajemnega odpuščanja v objokovanju ubitih sinov, toda med moškimi, tako izraelskimi kot palestinskimi, tudi med »zmernejšimi«, težko najde koga, ki bi dopustil kakšno možnost sožitja. (Foto: arhiv FDF)
Že res, da se dokumentarec praviloma drži tega minimalnega pogoja, da prikazuje resnične ljudi, dejanske situacije in realne probleme, toda pomembneje se zdi to, d...
V sredo se je v organizaciji Cankarjevega doma začel 20. festival dokumentarnega filma. Ta v svoji že uveljavljeni programski shemi prinaša filme, ki...
