V LGL je obiskovalce vodenega ogleda »Z odra v muzej« popeljala kustosinja Lutkovnega muzeja Tjaša Tomšič. Kukanje v zaodrje se je začelo tako, da so otroci na stenski ilustraciji makete gledališča najprej prešteli vseh pet odrov, nato pa si jih tudi ogledali. V Tunelu, kjer je temperatura vedno 13 stopinj in je treba priti na predstavo v toplih oblačilih, so se ravno pripravljali na uprizoritev predstave Nekje drugje. A bilo je dovolj časa, da je Erik Krkač razložil popolnoma novo tehnologijo, ki z dinamičnim »video mappingom« in senzorji briše meje med realno in projicirano sliko, igralka Ajda Toman pa je z obiskovalci poklepetala v svoji garderobi.
Zdravnica za lutke
V konservatorsko-restavratorski delavnici nas je pričakala Zala Kalan in otrokom zaupala, da »zdravi lutke«, ko se kaj polomi, umaže, strga. Letos bodo recimo obnavljali lutke iz predstave Žogica Marogica. Po navadi se pri njej znajdejo starejše lutke, nekatere štejejo tudi več kot sto let, a potem, ko jih restavrira, ne gredo nazaj na oder, temveč v muzej.
Na mizi so bile tokrat na ogled tudi miniaturne lutke utemeljitelja slovenskega lutkarstva Milana Klemenčiča iz predstave Doktor Faust – in lahko smo jih otipali, preizkusili mehanizem, potežkali. To so bile seveda replike, medtem ko originale iz leta 1938 hranijo v vitrini v Lutkovnem muzeju na Ljubljanskem gradu. Čeravno so to miniaturne lesene lutke, pa niso tako zelo lahke, saj jim je Klemenčič noge izdelal iz svinca. Izkušnja, ko ti lutka oživi in zapleše na dlani, se uleže in te poboža, te ne pusti ravnodušnega.
Druščina na ogledu se je nato odpravila še do Martina Krpana in njegove kobile, ki vsako uro s stolpa na vrhu gledališča pozdravita mimoidoče, potem pa se vkrcala v vzpenjačo in odpeljala v Lutkovni muzej na grad. Tamkajšnji kustos Aleksander Jovanović je pripovedoval o ključnih lutkah in predstavah v zgodovini slovenskega lutkarstva, demonstriral različne lutkovne tehnike, nato pa nas popeljal v zgornje prostore muzeja, kjer smo se lahko preizkusili v različnih lutkarskih veščinah – od upravljanja ročnih lutk, marionet, javank, senčnih lutk vse do vodenja gigantskega zmaja Silvana Omerzuja, ki visi s stropa, utripa in odpira usta.
Tudi doma so lutke
Prav ta zmaj je najbolj navdušil zgovornega osemletnega Roka, ni se mogel odtrgati od mehanizma za upravljanje zmaja. Vseeno nam je utegnil zaupati, da »sem tudi doma sam naredil že več ročnih lutk, recimo žabico iz blaga. Sam sem jo sešil, narejena pa je tako, da se natakne na roko.« Mama Barbara Jalovec doda, da se doma večkrat igrajo gledališče in da imajo kar nekaj prstnih lutk, saj jih je šivala že njena mama. Rok pa je še povedal: »Večkrat pridem v lutkovno gledališče, doslej najbolj všeč pa mi je bila predstava, kjer nastopata medved in deklica.« Mama pojasni, da je to bila Mojca Pokrajculja. Ta dan je bil pri njih sploh kulturno obarvan, saj sta starša ob dnevu poezije v enem od ljubljanskih lokalov sodelovala v akciji, ko so v zameno za verz postregli zastonjsko kavo.
Tudi enajstletna Klara se na lutke že zelo dobro spozna, saj je bila v otroški žiriji na festivalu Zlata paličica 2017. »Ogledali smo si predstave in se potem odločali, katere so bile dobre. Zmagala je predstava Nekoč, ko nas ni bilo več, ki je bila tudi meni najbolj všeč.« Mama Irena Cerar je dodala, da ima hči lutkovni abonma že od tretjega leta. Klara si nekoč želi imeti svoje poklicno gledališče, kjer bo uprizarjala igrane in eksperimentalne predstave. Amaterskega pa ima že zdaj; tam uprizarja lutkovne, gledališke, plesne in včasih tudi artistične predstave, ki se odvijejo na drevesu pred hišo. Gledališče ima svoje ime, Umetniško gledališče Rožnik, svoj program in svoje gledalce, to pa so njeni starši, sosedje, prijatelji in sorodniki.
