S temi vprašanji se v zadnjem času vse bolj ukvarjajo tudi strokovnjaki, saj število tistih, ki zaradi tovrstne odvisnosti poiščejo pomoč, tudi pri nas narašča. Vzroki za digitalno zasvojenost so različni, izvirajo tako iz okolja (družine, šole in vrstniških skupin) kot iz osebnostnih značilnosti posameznika. Dokazano je, da so mladi z nizko samopodobo bolj nagnjeni k digitalni zasvojenosti. Samopodoba današnjih mladostnikov je kot švicarski sir. Mladi, ki imajo več lukenj kot vsebine, iščejo načine, kako te luknje zapolniti.
Na Nacionalni konferenci preprečevanja zasvojenosti s spletom, ki je bila v začetku marca, je Špela Reš, psihologinja iz Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout, pojasnila, da je uravnotežena raba sodobnih tehnologij tista, pri kateri posameznik čez dan še nameni čas šoli ali delu, hobijem, medosebnim odnosom in sprostitvi, ki je lahko tudi v obliki brskanja po spletu. Kadar pa gre za prekomerno rabo oziroma zasvojenost, posameznik preživi na spletu večji del svojega časa, zgodi se tudi, da ob tem pozabi na šolo ali delo. Doc. dr. Tina Bregant, pediatrinja in doktorica znanosti s področja otroške nevrologije, je opozorila, da je prekomerna raba nevarna za zdravje. Njeni učinki so namreč zasedenost, manj igre na prostem in motnje spanja, kar dolgoročno povzroča abdominalno debelost in poveča tveganje za srčno-žilne bolezni. Zasvojenost s sodobno tehnologijo spremljajo določeni simptomi oziroma vedenjski vzorci, kot so izguba občutka kontrole, sprememba prioritet, prehranjevalnih in spalnih navad, pomanjkanje zanimanja za druge aktivnosti, nihanje razpoloženja, močna reakcija ob odvzemu naprave, neupoštevanje dogovorov, laganje… Kljub negativnim posledicam na šolo ali delo, družinske in socialne odnose ter odnosa do sebe se ti vedenjski vzorci nadaljujejo.
Nenehno pričakovanje piska
Zanima nas seveda, kaj pripelje do zasvojenosti. Ločimo štiri skupine dejavnikov: prva je splet kot medij. Ta je namreč neskončni, naključni podajalec vsebin, zaradi česar smo v nenehnem pričakovanju piska in nove vsebine. Zasvajajoča je tista vsebina, ki nam ustvarja občutek ugodja. Delimo jo na splošne spletne vsebine (mobilni telefon), računalniške igre, družbena omrežja ter zadnjo kategorijo, ki vključuje spletno nakupovanje, pornografijo in stave. Pomembno je vedeti, da sploh za računalniškimi igrami in aplikacijami stoji močna industrija, ki poskuša »ujeti« uporabnika. Tretji dejavnik je vpliv okolja. Ko govorimo o družini, so to lahko prezgodnji stik s tehnologijo, slab zgled ter kaotično ali neaktivno družinsko življenje. V šoli in med vrstniki pa obstaja zelo močan socialni pritisk. Nazadnje imamo še osebnostne značilnosti uporabnika. Rizična skupina za zasvojenost z računalniškimi igricami so fantje, ki so introvertirani, čustveno labilni, z nizko samopodobo in visokim inteligenčnim količnikom. Rizična skupina za zasvojenost z družbenimi omrežji so tudi dekleta, ki so sicer ekstravertirana, a imajo nizko samopodobo.
Špela Selak, mag. psihologije in raziskovalka na področju vedenja v spletnih okoljih, k tem dejavnikom dodaja še povečan obseg uporabe omrežij, višjo stopnjo depresivnosti, večjo osamljenost in bolje izražen narcisizem. Pravi tudi, da gre pri zasvojenosti običajno za začaran krog. Posameznik je sprva v čustveni stiski ali v stresni situaciji, vsebine pa dobijo vlogo reševanja teh težav. Uporaba mu da izkušnjo zadovoljstva in dobrega počutja, zato to nadaljuje, težave pa se kopičijo.
Zasvojenost z videoigrami
Tina Bregant je izpostavila, da vsi kriteriji za medicinsko zasvojenost še niso izpolnjeni. Raziskave s tega področja so namreč problematične, zato je treba nastopati počasi in pazljivo. Zasvojenost je kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Zasvojenost torej ni le motnja vedenja, ampak spremenjeno delovanje (topologija) možganov. Dokazati bi morali tudi pojav tolerance in abstinenčno krizo. Vse kriterije pa že dosega zasvojenost z videoigrami, ki bo uvrščena v mednarodno klasifikacijo bolezni ICD-11.
Kako zdravimo zasvojenost? V Sloveniji že deluje nekaj strokovnjakov za nekemične odvisnosti, tudi s spletom. V Ljubljani že od leta 2010 deluje Center pomoči pri prekomerni uporabi interneta Logout. Svojo ambulanto imajo še v Izoli, odpirajo jo tudi v Celju. V različnih programih zdravijo zasvojenost, prekomerno rabo spleta in pomagajo žrtvam spletnega nasilja. Od leta 2016 do 2017 je število svetovancev naraslo za približno 80 odstotkov. Delo običajno poteka v obliki terapij in delavnic.
Digitalne zasvojenosti so težavne tudi zato, ker popolne abstinence ne moremo doseči. Tina Bončina, dr. med., psihoterapevtka iz Zavoda Psihofiza, jo je primerjala s hrano. Celotna stroka pa se strinja, da je najboljša preventiva. Poudarjajo pomen dobrega zgleda staršev. Pravila morajo biti postavljena jasno in veljajo za vse. Najbolje je, da se postavijo dogovori, ki naj vključujejo pričakovanja obeh strani, pogoje, način uporabe ter posledice napačne uporabe. Bregantova pravi, da so otroci in mladi »digitalni domorodci« ter da so bili oropani analognih izkušenj. Po njenem digitalne izkušnje ne prekašajo izkušenj v resničnem svetu, ki bi jih okolje moralo spodbujati.
Starši in šola bi morali spodbujati tudi funkcionalno in kreativno rabo interneta. Če potegnem črto: namesto da mladi z luknjami iščejo vsebino, bi jo morali ustvarjati. Toda kako preprečimo, da bi luknje sploh nastale?
