Danes se o duševnem zdravju govori veliko več kot včasih. Dobro je, da se tabu manjša in da se o težavah v duševnem zdravju ne molči. Toda problem je v tem, da se večinoma samo govori, naredi pa premalo. Vse več najstnikov ima težave v duševnem zdravju, vse več jih jemlje antidepresive in druga psihiatrična zdravila. Zelo pogosta je medikalizacija, kar pa je absolutno premalo. Zdravila so sicer v redu, vendar niso dovolj. Treba je poiskati vzrok motenj in ga razrešiti, zdravila pa jemati kot koristen in včasih nujen pripomoček pri premagovanju krize.
Kaj je po vašem mnenju najpogostejši vzrok, zaradi katerega so mladi danes pod stresom?Težko je reči, kaj. Sicer stres sam po sebi ni tragičen, pomembna sta odziv nanj in njegova jakost. Odziv na pretiran stres pa je odvisen od osnovnega občutka varnosti in zaupanja vase. Najpomembneje je, da ima najstnik nekoga, ki ga bo ujel, če pade. To je zelo odvisno od domačega okolja in zgodnje navezanosti na starše. Ta pa je danes pogosto motena, a ne zato, ker bi bili starši slabši kot včasih. Zaradi preobremenjenosti staršev otroci nimajo varnosti, ki se sicer gradi že od najzgodnejših let. Sprejeli smo določene stvari, ki niso normalne. To, da je enoleten otrok osem ur stran od staršev, za njegov razvoj ni normalno. Ampak smo v to pač privolili. Mnogi starši so zvečer po celem dnevu dela preprosto izčrpani, lahko imajo borno plačo ali so brez službe… Ni čudno, da otroku ne morejo biti dobra opora.
Kakšno vlogo ima tu šola?Zdi se mi, da je šolski sistem narejen preveč storilnostno. Mislim, da bi bilo prav malo sprostiti standarde in obremenitve. Tempo današnjega življenja žal kroji tudi tempo šolskega sistema, kar pa je glede na razvojne potrebe otrok povsem narobe.
Ali obstaja kakšen dejavnik tveganja, ki smo mu posebej izpostavljeni prav mladi?Prvi takšen dejavnik tveganja, ki mi pride na misel, so družbeni mediji. Danes mnogi najstniki dobesedno živijo skozi njih. Z družbenimi omrežji si oblikujejo sliko sveta in tega, kakšni morajo biti. Toda pogosto je zgodba osebe za neko objavo povsem drugačna od objave same. In na osnovi teh lažnih slik in zgodb si mladostnik predstavlja, kakšen bi moral biti. To je zelo problematično, saj so te predstave nedosegljive, ker so nerealne, in to seveda zelo slabo vpliva na samopodobo.
Ali ste skozi svojo dolgoletno prakso opazili, da se vzroki, zaradi katerih mladostniki prihajajo k vam na svetovanje, spreminjajo?Z mladostniki delam predvsem v okviru DrogArta. To je nevladna organizacija, ki se ukvarja z zmanjševanjem škode zaradi uporabe prepovedanih drog in alkohola. Kar opažam, je to, da prihajajo k nam vse mlajši ljudje, ki imajo že res težke socialne probleme in so droge pri njih samo simptom takšnega okolja. Zelo pomemben je celosten pristop, treba je delati tako z mladostnikom kot z njegovo podporno mrežo.
Kaj bi še lahko naredili za izboljšanje duševnega zdravja mladih? Kakšno vlogo imajo šola in njeni strokovni delavci?Mislim, da bi se morale stvari spremeniti pri koreninah. Samo blaženje simptomov ni v redu. Res je vse več mladih na zdravilih. Treba je reševati vzroke. V šolah bi morali imeti več svetovalnih delavcev. To, da je en svetovalni delavec za eno osnovno šolo, je premalo. V vsakem razredu je kakšen otrok, ki ima težave, in tega en sam strokovnjak enostavno ne more pokriti. Poleg tega bi morali krepiti sistem zgodnjega odkrivanja težav in delati celostno. Ne bi smeli delati samo z otrokom, ki ima težave, temveč z družinami, ki bi jih morali podpreti tam, kjer podporo potrebujejo.
Kaj pa lahko za duševno zdravje mladostniki storimo sami?Poskrbeti morate zase in za svojo podporno mrežo. Zelo pomembno je, da imate mladostniki nekoga, ki mu zaupate in s katerim se lahko odkrito pogovorite, ko ste v stiski. Običajno so to prijatelji. Včasih pride tudi do težav, ki jih ne morete rešiti sami, ampak potrebujete pomoč in podporo zaupanja vrednih odraslih. Ker je šolski sistem zelo storilnostno naravnan, je nujno, da poskrbite za sprostitev. Življenje naj bo čim bolj uravnoteženo, da je ravno prav dela in sprostitve, resnosti in veselja.
