Iz mrzlega zimskega dne je na Poljane prišel »kot pomlad« in nas s svojim pronicljivim razmišljanjem navdušil. Najprej s pogledom na svojo pot izobraževanja. »Študij filozofije mi je dal, imenujmo to, humanistični pogled ali pa zmožnost premisleka na neki temeljni konceptualni ravni. Še prej sem to dobil tudi na Poljanah. Zdi se mi, da je to šola, ki ti da temelj. Ta morda v življenju ni neposredno uporaben, je pa ves čas prisoten kot želja in sposobnost stvari premisliti. Koristi mi pri vsem mojem delovanju, tudi v glasbi.«
Poljanec je bil dvakrat, najprej v letih od 1991 do 1995 kot dijak, potem pa se je po diplomi iz filozofije in zgodovine na svojo gimnazijo za skoraj desetletje vrnil še kot učitelj filozofije. Na vprašanje, ali je bil njegov pogled na šolo skozi oči učitelja kaj drugačen od dijaškega, odgovarja, da ne bistveno. »Kaj pa je v resnici tista stvar, ki naredi zidove tipične avstro-ogrske hiše tako posebne? Najbrž je odgovor samo eden, to so ljudje. Takih posebnih in zanimivih ljudi sem za temi zidovi srečal in srečeval v vseh teh letih – in kot dijak in kot profesor – veliko.«
Klasična gimnazija in latinščina
Izbral je program klasične gimnazije, v katerem se na različne načine oživlja vez med antiko in sodobnostjo. Tudi z učenjem latinščine. O smiselnosti učenja tega jezika pove: »Latinščina ti da razumevanje strukture na precej bolj jasen način kot kateri koli drug jezik. Da pa ti tudi akribijo. Najustreznejši prevod tega izraza je natančnost in temeljitost. Ampak v resnici ne gre za natančnost. Gre za to, da v zelo pomembnem obdobju življenja, v katerem ste zdaj vi, dobiš sposobnost, da neko stvar ponotranjiš, ne samo da se je naučiš, temveč da jo ponotranjiš in jo nato spremeniš v abstrakten temelj svojega razmišljanja. Zato je tukaj filozofija podobna latinščini. Vsebinski vidik je pomemben, vendar hkrati ni edini, ki je pomemben. Tudi način, s katerim prihajamo do zaključkov, ima enako težo.«
V gimnaziji se je prav tako začela njegova glasbena pot, ki je kasneje vodila do ustanovitve glasbene zasedbe Katalena in v kantavtorstvo. »Moj bend pred Kataleno, ki se je rodil že na gimnaziji, je bil Sfiltrom. Bil je poljansko obarvan, samo bobnarja smo bili prisiljeni uvoziti iz Šentvida. To je bil bend, ki je nastal iz klasične želje, ki jo ima človek, star šestnajst, sedemnajst let – imeti bend, ker to je kul.« V svojih dijaških letih je za prihodnost sicer imel drugačne načrte: v prvih treh letnikih si je želel postati novinar.
»Recepta za srečno in uspešno življenje ni. In to je nekaj najčudovitejšega, to je dobra novica,« pravi Boštjan. »Vsak skuha svojo jed po svojih najboljših močeh. Predvsem je dobro biti v živem stiku z ljudmi. In nikoli v življenju se ne smemo truditi, da bi bili ljudem všeč. Ker potem nas bo zelo bolelo, ko nekomu ne bomo všeč, takšen pa se vedno najde.«
Mentorica šole: Darinka Marc, Dnevnikova mentorica: Meta Černoga
