Z bendom Prismojeni profesorji bluesa (PPB) smo se resda sestali zaradi glasbe, zaradi njihove nove plošče, ki nosi angleški naslov benda, Wacky blues professors, ter koncerta 23. marca v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, a najprej smo morali reči besedo o videzu. Njihovo pojavnost bi lahko pripisali kakšnim glam rockerjem ali hipijem, a se bas kitarist Miha Ribarič, odet v kožuhasto jakno, s tem ne strinja. »Vsak sam si je izmislil in dodelal svoj imidž, in sicer kar mu je pač padlo na pamet,« dodaja orgljičar in vokalist Miha Erič.
Zlitje marsičesa
Podobno raznovrstna je njihova glasba: rockovski slog se meša v različnih fuzijah, od funka do psihedeličnega rocka, radi uporabljajo repetitivnost in dolge improvizacije, predvsem pa jih opredeljujejo čvrsti kitarski rifi. To ni ravno glasba, ki bi se jo danes množično igralo. V rock glasbo so pripeljali tudi improvizacijo, kar je posebnost v rockovski kulturi treh akordov. »Gre za neko iskrivost in spontanost, ki se zgodi na odru,« pravi Miha Erič. Jazzovska improvizacija ima svoja pravila, njihova pa ne, zato jih lahko odpelje tudi v povsem druge glasbene strukture, zvrsti. Radi imajo potovanja v neznano, ko stvari »počnemo hkrati nadzorovano in nenadzorovano«. Zato je njihova večna muka, pravijo v smehu, kdaj in kako pesem končati.
V njihovi glasbi je še najmanj bluesa, neki hrvaški poslušalec v Črnomlju jih je celo napadel, naj že zaigrajo kako bluesovsko pesem. Ampak blues se jim je v ime benda tako ali tako prikradel po naključju. Oče bratov Erič, Milan Erič, slikar in ilustrator, jih je povabil na ALUO, da zaigrajo brucem. Takrat so se še imenovali The Đipsiz, nato paje Miha Erič narisal ilustracijo za plakat, na kateri se je v ponvi smodila kitara, očeta pa je spreletela domislica, ki se je spremenila v ime benda.
Netipični so tudi v tem, da so se izdelali na odru, kar med bendi ni več zlato pravilo, ker je treba najprej posneti video, dodelati podobo in dati nekaj intervjujev. Za seboj imajo več kot 500 koncertov in kar nekaj let so igrali, preden so v samozaložbi izdali studijski prvenec Family.
Bobnar Zlatko Ðogić pojasnjuje: »Želeli smo si koncertov, ker je bil to tudi naš način žuriranja. Od koncerta do koncerta je bilo več poslušalcev, informacija je hitro šla od ust do ust. Ljudje so očitno hoteli deliti z nami to zgodbo in so začeli prihajati na naše koncerte.«
Od migljanja do sedenja
Po številnih koncertih v garažnih klubih so se začeli odpirati tudi večji odri. Ob prvencu Family so napolnili Kino Šiška in igrali kar štiri ure, nato so leta 2016 odšli na večmesečno turnejo po ZDA, kjer so igrali tako po klubih kot na ulicah. V Gallusovi dvorani so bili lani predskupina Pera Lovšina, tokrat bodo v tej naši največji koncertni dvorani samostojno.
»Vedno smo hoteli igrati čim bolj živahno, da se bodo ljudje začeli premikati,« se smeje kitarist in vokalist Julijan Erič, a v Gallusovi dvorani bodo poslušalci sedeli, kar bo za bend poseben izziv.
