Občinstvo so vedno navduševali tako z baladami kot tršimi ritmi, vsako obdobje pa je imelo svoj čar, pravi Gaber Marolt, bobnar in ena od gonilnih sil skupine. »Sledili smo svojemu srcu,« pove o ustvarjanju benda, ki ga je občinstvo vedno toplo sprejelo. Da so (bili včasih še bistveno bolj) eden najbolj priljubljenih glasbenih izvajalcev pri nas, potrjuje tudi nagrada viktor v tej kategoriji. V prihodnjih mesecih jih boste lahko ujeli na katerem od koncertov v sklopu turneje, ki bo vrhunec dosegla 8. maja v Cankarjevem domu, kjer bodo nastopili s simfoničnim orkestrom.
Se z napovedano turnejo počasi vračate na slovenske odre?Skupina Nude igra že ves čas, bolj ali manj brez prekinitev. Res je, da smo si leta 2014 vzeli krajši predah, a smo kasneje znova začeli igrati in ustvarjati. Pavze in nihanja so vedno, smo pa v slovenskem prostoru dosegli ogromno in smo še vedno ena najbolj prisotnih skupin. Predahi so dobrodošli, a zdaj je čas, da znova zavzamemo mesto na glasbeni sceni, ki smo ga nekoč že imeli. Lani smo izdali nov singel, ki napoveduje svež material, ob 25-letnici obstoja skupine pa smo si zastavili turnejo. V prihodnjih tednih bo izšel album koncerta v Križankah, kjer smo nastopili s simfoničnim orkestrom, v začetku aprila pa bomo v studiu.
V soboto nastopate v kranjskem KluBaru, 8. maja pa boste zavzeli Cankarjev dom, dokaj specifičen prostor, ki je nekoč dovoljeval zgolj dogodke »visoke« kulture. Zadnja leta se to spreminja, a vendarle je program verjetno drugačen kot na nastopu na kakšnem poletnem festivalu?Gre za eno najprestižnejših lokacij pri nas. Nastopili bomo s simfoničnim orkestrom, zadnje odločitve o tem, kako bomo zveneli, pa še nismo sprejeli. Nekatere pesmi bodo zagotovo predstavljane v akustični izvedbi, nekaj jih bomo še preoblekli, vse drugo pa prepuščamo trenutnemu navdihu. Nikoli nočemo biti zdolgočaseni, zato venomer preizkušamo kaj novega. Če se izrazim v nogometnem žargonu: dali bomo vse od sebe.
Kar od vas pričakuje tudi občinstvo.Naši oboževalci so navdušeni, a smo tega že kar vajeni. Naše poslanstvo je, da ljudi razveseljujemo, da v njih vzbujamo čustva in da se dobro počutijo na naših koncertih. Stati na odru pred nekaj sto ali tisoč ljudmi, ki v en glas pojejo tvoje pesmi, je neprecenljivo. Česa podobnega ne moreš doživeti nikjer drugje.
V četrt stoletja ste imeli res ogromno nastopov. Iz skupine srednješolcev, lahko bi celo rekli boy banda, če se strinjate z oznako, ste postali ena najbolj priljubljenih skupin pri nas. Ste imeli že od začetka tako visoko zastavljene cilje ali pa ste želeli zgolj narediti vtis na katero od sošolk?Od nekdaj smo bili bend s kitarami, v boy bandih pa so bili povečini fantje, ki so na odru plesali. Za nas sploh ne vem, ali znamo plesati. Običajno so tiste skupine nastale projektno, mi pa povsem spontano. Bili smo prijatelji in po nekaj vajah smo imeli prvi koncert na rojstnem dnevu sošolke, bilo je spomladi leta 1993, nedolgo zatem smo že igrali na večjih odrih. Takoj na začetku smo ustvarili seznam pesmi, coverje, ki jih bomo igrali – šlo je za pesmi Nirvane, Metallice, Led Zeppelin, Queenov. Eden naših ciljev je bil igrati na velikih stadionih v tujini.
V prvih letih ustvarjanja ste bili tako z izbiro imena skupine kot z nekaterimi besedili izzivalni in uporniški. Kdaj ste se umirili?Smo se sploh? Smo starejši in, vsaj upam, malce modrejši. Imamo družine in vsaj v določenem smislu smo malo bolj kultivirani, kot smo bili nekoč. Zavedamo se, da vsaka neumnost, ki se je spomnimo, ni več primerna. Nekoč smo velikokrat brez premisleka skočili.
Besedila v glasbi nasploh so bila v preteklosti veliko bolj provokativna, pri vas je na primer izstopala pesem Balon. Smo danes postali politično korektna družba (tudi) na tem področju?Pred 20 leti smo bili res bolj provokativni, a smo danes stari okoli 40 let, smo zrelejši in že sami vemo, kdaj je kaj neprimerno. Je pa tudi nov material sočen in piker, če je treba, tudi »s sredincem« v besedilih. Je pa res, da daje medijski prostor danes manj prostora svobodomiselnim idejam, postaja omejujoč, v glasbi prevladuje harmonika. A morda prihaja čas, ko smo ugotovili, da je treba ta prostor vzeti nazaj, da je svobodomiselni pristop zdrav in da je to gonilo, ki družbo pomika naprej. Ko vidiš, kakšne neumnosti dela politična srenja, pa ni nič narobe, če kateri od mladcev koga pošlje v kakšen organ.
Ste se morali v preteklosti zelo otepati oboževalk? Plavi orkestar je moral pred trumami deklet bežati, na koncertih Beatlov so padale v nezavest… Kako je bilo pri vas?Naši oboževalci niso nasilni in nas ne zalezujejo, pred njimi tudi ne bežimo, temveč se z veseljem slikamo z njimi ali damo avtogram. Bila so obdobja, ko so nas spoznali na vsakem koraku in so tudi pristopili do nas. Na oder pa so leteli tudi medvedki, tu in tam še kakšne spodnje hlačke ali nedrček. Naša podoba se sicer do danes ni pretirano spremenila, morda imamo kak dodaten siv las, a upamo, da nas to dela še boljše – kakor dobro vino, ki je z leti okusnejše.
Z vami je zorelo tudi občinstvo.Na naših koncertih so obiskovalci stari vse od 18 pa do 50 let. Ko si na odrih tako dolgo, kot smo mi, se menja več generacij, smo pa veseli, da se glasbeni okus prenaša z ene na drugo, tudi v družinah. Veseli smo, da tudi mlajše generacije rade prisluhnejo kakovostni in inteligentni glasbi.
Vaše pesmi so lahko petkrat slišali tudi na Emi, kjer sicer niste nikoli bili v samem vrhu, so pa nekatere skladbe postale pravi hiti, kajne?Nismo edini, ki se jim je to pripetilo, v zgodovini festivala je več takšnih primerov. Naš največji hit z Eme je zagotovo Ši'z d bes iz leta 1999, s katero smo se uvrstili na deseto mesto, danes pa je prava zimzelena popevka. Takrat izbora za pesem Evrovizije nismo videli kot posel tako za avtorje kot televizijo, morda pa tudi nismo bili dovolj zanimivi. Poleg tega so instantne pesmi hitro sprejete, naše pa so bile vedno malenkost zahtevnejše in jih je treba najprej nekajkrat slišati, potem si jih ne moreš izbiti iz glave, saj ti zlezejo pod kožo. A mi je to ljubše kot katera koli zmaga. Mi smo pač rokenrol bend.
