Azilna politika je »politicum par excellence« – in da imajo o tem samostojni referenti in njihovi predstojniki zelo jasna navodila z vrha ministrstva, se razume že samo po sebi. Kako globoko in kako daleč lahko to gre v posameznih primerih, sem se v teh 12 letih imel priložnost tudi osebno prepričati, tudi v pogovorih s temi uradniki (kadar jim je v neprevidnosti ušla kakšna izjava, ki ni bila za moja ušesa, ali kadar so mi zaupali, da jih ne bom izdal nadrejenim – če so bili prosilcem sami naklonjeni, a so vedeli, da prošnji ne smejo ugoditi). Tako seveda načeloma (z redkimi izjemami) delujejo sploh vsa ministrstva po vsem svetu, le da se po svetu po navadi ne sprenevedajo, da ni tako.
Neodvisen od politike je (ali naj bi bil) šele sodnik pri sojenju, ne uradnik pri upravnem odločanju. V njegovo odločanje se nadrejeni sicer ne bi smeli vmešavati v individualnih primerih, lahko pa s splošnimi smernicami in navodili – pa še to v praksi ni čisto res, kajti referentovo odločbo praviloma sopodpiše njegov prvi nadrejeni – in s tem je, če se nočemo sprenevedati, pravzaprav že vse povedano. Ampak, ponavljam še enkrat: tako deluje državna uprava po vsem svetu, ne le pri nas. Le sprenevedati se ni treba.
Toda v tu konkretno obravnavanem primeru (ogorčenju dela javnosti in celo nekaterih slovenskih poslancev v Bruslju nad slovenskim zavračanjem azila tistim, ki so po državnem udaru pribežali iz Turčije) me je še precej bolj zmotilo neko drugo sprenevedanje v omenjenem pojasnilu notranjega ministrstva: tisto, kjer pravijo, da zgolj dejstvo, da je prosilec državljan Turčije, še ne pomeni, da izpolnjuje pogoje za priznanje azila. Te zavrnjene prošnje namreč niso temeljile zgolj na tem, da je prosilec državljan Turčije, ampak na tem, da je bil tam privrženec gülenistov in da je pred grozečim preganjanjem gülenistov zato pobegnil. V teh primerih sploh ni sporno, da je vse to res (te odločbe to same priznavajo!) – pač pa se »načelna politika« ministrstva do teh prosilcev tu sreča z dolgoletnim izrazito nestrokovnim pristopom te azilne prakse, ki mu vse doslej tudi naša sodišča niso dovolj jasno in odločno stopila na prste.
Po azilnem pravu namreč za pridobitev azila zadošča dokazati, da ima prosilec v tisti državi »utemeljen strah pred preganjanjem«, tudi če sam takega preganjanja sploh še ni bil deležen – azilna praksa našega notranjega ministrstva pa že dolga leta to priznava le načelno, dejansko pa to ignorira. In ta dolgoletna napačna indoktrinacija je v »samostojnih« uradnikih tega ministrstva tako globoko zakoreninjena, da je v tu obravnavanih turških primerih prišla do svojega absurdnega vrhunca: tistim petim prosilcem, ki so po udaru tudi osebno doživeli že kaj več kot zgolj izgubo službe, so, domnevam, azil priznali – tistim, ki so po udaru zbežali, preden je preganjanje osebno doseglo tudi njih (pri čemer pa izgube službe ministrstvo sploh ne šteje kot preganjanje!), pa ne. Za en primer, kjer sem pri pisanju tožbe zoper tako odločbo tudi sam sodeloval, to zanesljivo vem – za druge domnevam.
Upam, da bo tokrat tej izrazito nezakoniti praksi odločno naredilo konec že upravno sodišče, ne da bi se ti primeri spet mesece in leta dolgo vlekli tja do vrhovnega in ustavnega sodišča.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče