Desne stranke še vedno enačijo zaostanek v tranziciji z zaostankom v razvoju. Menijo, da je bila napaka, ker ob samostojnosti ni – ali ne v zadostni meri – potekala lustracija, in vpijejo: Tranzicijo je treba končati. Če nas izvolite, jo bomo. In potem? Se bosta cedila med in mleko? Moje znance skrbi, kaj to pomeni. Verjetno še večji pomik v neoliberalizem? Še več ugodnosti za bogate? Večja privatizacija šolstva, zdravstva, ki so vitalnega pomena za državo in državljane? Še večja moč Cerkve? Še več paranoidnosti, sovražnosti, strahu in brezupa med ljudmi?
Spremljajo prepire koalicijskih protagonistov o sprejemanju zdravstvenih zakonov (Cerar, Gantar…). Berejo o gibanju Skupaj naprej, ki se bo prelevilo v stranko z upanjem, da bo lahko po zanjo uspešnih volitvah reševala zdravstvo. Poskušajo preveriti svoja stališča z mojimi in me sprašujejo: je njen predsednik ortoped Bešič Loredan, ki se zadnje čase pogosto pojavlja v medijih, rešitelj ali »Danajec«, ki prinaša »sumljivo darilo«? Ga podpirajo zasebniki? Kaj vodi specialista na vrhuncu zdravniške kariere, da se vrže v politiko? Vera v njegovo vizijo ali karierizem? Zakaj je bila zanj tako sporna novela zakona o zdravstvenem zavarovanju, da je začel rušiti ministrico tik pred koncem mandata? Zaradi ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ali (še) česa drugega?
Pravijo, da menda dela v zasebni ambulanti zavarovalnice Adriatic Slovenica in se zavzema za to, da bi javni zdravstveni sistem še naprej financiral zasebne zdravstvene zavarovalnice. Če to drži, ali ni potem v navzkrižju interesov? Je treba posodobiti zdravstveni sistem, ki je iz prejšnjega stoletja, kot pravi, ter z njim svetovalca ministrice, ki je prav tako iz prejšnjega stoletja, in bo potem vse delovalo? Ali pa je sistem kar v redu in je treba zamenjati ljudi, ki ga izrabljajo ali ga želijo »posodobiti« po svojih potrebah? Ali ga ni poleg pomanjkanja denarja načela ravno privatizacija? Zasebno zdravstvo je za (nekatere?) zdravnike gotovo bolj zanimivo. Poleg večje neodvisnosti prinaša tudi večje zaslužke.
Kar vrelo je iz njih. Njihove dvome seveda podpiram, nanje pa (še) ne znam zadovoljivo odgovoriti, niti sebi niti njim. Treba bo budno spremljati dogajanje, programe in brati tudi med vrsticami. Verjamem, da bi več javnih zavarovalnic precej povečalo stroške. (Treba bi bilo pogledati v Nemčijo.) Obkrožila bom tistega, ki se bo zavzemal za ohranitev javnega zdravstva, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in za proporcionalne, solidarne dajatve. Nikoli ne bom razumela bogatih, ki se upirajo ali pa bi hoteli iztržiti veliko več. Temu pravimo pohlep, mar ne?
Polona Jamnik, Bled
