In potem rečejo, naj se mladi več udejstvujemo, tako v dobrobit države kot nas samih. Ves čas od povsod kapljajo pobude, naj se lotimo tega ali onega, naj hodimo volit in naj ne bomo le pasivni del naroda. Pravijo, da na mladih svet stoji, a vendar ne naredijo kaj dosti, da bi nas vključili vanj. Mlade so nas začeli vabiti v parlament. Tam naj bi spoznavali delovanje našega pomembnega organa države, se za en dan poskušali postaviti na mesto vseh tistih, ki dejansko soodločajo pri reševanju težav. V parlament nas vabijo zato, da bi razglabljali o vprašanjih, vsako leto na drugo temo. In kakšno je dejansko stanje? Če vprašate mene, so obiski dijakov v parlamentu obravnavani kot turistični izleti. En kup smehljanja in kimanja, pa še tortico ti dajo na koncu. Smo res tako smrkavi in zeleni, da nismo kos vprašanjem sveta?
Odrasli imajo veliko prednost, tega se zavedam. To so izkušnje. Za seboj imajo daljšo pot, na kateri so se lahko izučili marsikaj. In prav to je tisto, česar se lahko od njih priučimo. Vseeno pa je nujno, da po teh istih poteh hodimo tudi sami in spoznavamo, kar so naši predhodniki mogoče že spoznali. Pregovor pravi, da je izkušnja najboljši učitelj. Odrasli pa nas s svojimi pokroviteljskimi nasveti, kaj je najbolje za nas, pomilujejo in obravnavajo kot manjvredne. Kdo pa ve, kaj je najbolje za nas, če ne mi sami? Nočem reči, da smo zmedeni dijaki najboljši naslov za vse težave sveta, a mislim, da bi lahko o marsičem soodločali. Najmanj takrat, ko se odloča o nas. Naj nas vprašajo, ali želimo uniforme v šolah. Vsaj mnenja bi lahko poslušali, morda pa imamo kakšno dobro idejo.
Najbolj pa me zmoti njihova egoistična ideja, da zmorejo sami rešiti vse, po možnosti na skrivaj. Delajo se, kot da so vsevedni in kot da poznajo naše sanje. In če se zmotijo? Ali priznajo poraz in popravijo posledice? Kje pa! Napako tiho pometejo pod preprogo, ki je že vsa prašna od vsega zakritega. Vmes potiho in prezrto odrastemo in glej jo ironijo: kar naenkrat od nas pričakujejo, da to preprogo iztepemo in rešujemo napake prednikov!
Mislim, da bi se to dalo spremeniti. Za začetek bi bilo dovolj, da se nas, dijake, upošteva pri osnovnih odločitvah, ki se nas tičejo. Ne trdim, da moramo popolnoma sami odločati, a naša mnenja in ideje bi morala biti vsaj slišani, če že ne upoštevani. Bodimo iskreni, izobrazbe imamo prav toliko kot nekateri na vodilnih položajih. Ne zahtevam, da odrasli z nami delijo vse potankosti vodenja države. Dovolj bo, da odgovorijo na naša prezrta vprašanja.