Že dolgo velja, da bananska industrija ni čista industrija. Potrošnike bega, kako je lahko kilogram banan sredi Evrope cenejši od kilograma jabolk, če pa so banane do sem prišle po dolgi poti.
Razlogov je več – od čisto gospodarskih, saj globalno trgovino z bananami obvladuje le nekaj multinacionalk, do družbenoekonomskih, ki se manifestirajo v izkoriščanju plantažne delovne sile, in ne nazadnje samega načina gojenja banan. Banane rastejo v izrazito monokulturni pridelavi, ki še kako vpliva na okolje. Začne se že s tem, da za plantaže izsekavajo gozdove in tako uničijo cele ekosisteme. Ker so plantaže tako izrazito monokulturne, morajo uporabljati veliko pesticidov, okoli 30 kilogramov na hektar, kar je visoko nad evropskih povprečjem porabljenih pesticidov na hektar, ki se giblje okoli treh kilogramov. Predvsem v Latinski Ameriki, ki je poleg Afrike, največja proizvajalka banan, pesticide škropijo z letali, ne da bi zaščitili delavce na plantažah ali okoliško prebivalstvo.
Ob tem je najbolj nenaravno to, da se za mednarodno trgovino goji le ena sorta banan, imenovana cavendish, tako da je med vsemi stotimi milijoni ton na leto pridelanih banan kar 47 odstotkov te sorte, v državah, ki so največje izvoznice banan, pa celo več kot 60 odstotkov vseh pridelanih banan. Samo opomba: poznamo skoraj tisoč različnih sort banan, kultivar cavendish pa je bil vzgojen v Veliki Britaniji, prav nič tradicionalni državi za gojenje banan. Za nameček se banane cavendish razmnožujejo s poganjki iz matičnih korenin, se pravi, da gensko niso raznolike, temveč so kloni.
Bolezen že uničila sorto banan
Tako intenzivni monokulturni pridelavi se je uprla tudi narava. V začetku 20. stoletja je nasade prvič napadla panamska bolezen ali TR4 (Tropical Race 4). Gre za glivo Fusarium oxysporum, zaradi katere bananovci zelo hitro odmrejo. Spore gliv ostanejo v prsti desetletja in najprej napadejo korenine bananovcev. Širijo se izredno hitro, gliva pa je odporna proti vsem trenutno znanim fungicidom. Ko je bolezen prvič izbruhnila, so pridelovalci zaradi tega prenehali gojiti do tedaj najbolj razširjeno sorto banan gros michel in jo zamenjali s sorto cavendish, za katero se je zdelo, da je proti tej bolezni odporna. Kar je bilo res, a na tip TR1, zdaj pa se širi TR4. Lani je bil ponovni izbruh bolezni, najbolj so bili prizadeti nasadi v Aziji, vzhodni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Mediji so tedaj pisali članke z bombastičnimi naslovi Ali bodo banane izumrle?, kar se seveda ne bo zgodilo. Lahko pa se zgodi, da se bo zaradi bolezni vsaj malce v bolj trajnostni smeri spremenilo gojenje banan.
Bolezen najbolj prizadene majhne proizvajalce, saj lahko uniči ves nasad. Kmetje nato večinoma nasad opustijo in na neokuženi zemlji zasadijo novega. Medtem ko skušajo največji igralci bananske industrije najti rešitev bodisi v kemičnih sredstvih, ki bi uničila glive, bodisi v gensko spremenjenih bananah, ki bi bile odporne proti bolezni, so se manjši gojitelji banan usmerili v stare metode kmetovanja – ponovno se vračajo k biodiverziteti in bolj trajnostnemu načinu proizvodnje. Denimo v Mozambiku so namesto sorte cavendish začeli saditi sorto formosana, ki je po okusu podobna prvi, a je trpežnejša.
Vse več je tudi nasadov banan, ki niso več monokulturni, saj med banane nasajajo kakavovce, kavovce, ananas ali druge vrste sadja, celo zelenjavo. Tak je tradicionalni način vzgoje banan na posestvih, na katerih banan ne gojijo za izvoz v Evropo in ZDA, in to tako v Latinski Ameriki kot v Afriki. Kmetje so se tako zaradi bolezni vrnili k tradiciji in trajnostnemu načinu gojenja banan.
