Če imamo prezračevalnik, ponavadi rekuperacijski, samo v eni sobi, je to lokalni sistem, pri Lunosovem sistemu pa gre praviloma (mogoč je tudi le sistem za prezračevanje ene sobe) za decentralnega, ki je sestavljen iz več vstopno-izstopnih rekuperatorjev ter odvoda zraka iz tako imenovanih nečistih prostorov, med katere se šteje sanitarije, kopalnico in kuhinjo. Pri njih gre predvsem za pojem nečistega zraka, ne pa površin.
Decentralni sistem kot tak prinaša številne prednosti pred centralnim, poleg učinkovitosti pa so največje prednosti enostavnost montaže, saj ne potrebujete dodatnega prostora za centralni rekuperator in ne razvodnih kanalov, kar pogosto predstavlja težavo ob vgradnji predvsem pri adaptacijah. Ob tem je prednost tudi skupna cena sistema, ki je ob seštevku vseh stroškov izvedbe zagotovo na strani decentralnega sistema. Sistem je primeren za prezračevanje celotnih hiš ali pa le stanovanj, kar je v današnjem času, ko so številni etažni lastniki obnovili okna in zrakotesno zaprli stanovanja, še kako pomembno in nujno. Slab in prevlažen zrak lahko namreč povzroči velike težave stanovalcem, še kako pa vpliva tudi na okolje v prostoru, na primer na pojav plesni in podobne težave.
Srce rekuperatorja
Decentralni sistem deluje tako, da rekuperatorji v posameznih sobah črpajo notranji topli zrak in dovajajo svežega. Bistveno pa se dogaja v srcu rekuperatorja, izmenjevalniku. Ta namreč odvzame toploto odvajanemu zraku ter na drugi strani ogreje zrak, ki ga dovajamo iz zunanjosti. Z izmenično smerjo zračnega toka, ki ga povzroča delovanje ventilatorja, se keramično jedro napolni s toplotno energijo zraka, ki izhaja iz prostora, ter jo oddaja v dovajani zrak. Izkoristki rekuperatorjev so različni, Lunosovi pa dosegajo več kot 90- odstotno izkoriščenost, kar rahlo poenostavljeno pomeni, da bo pri temperaturi notranjega zraka okoli 20 °C dovajal svež zunanji zrak segret na približno 18 °C, in to ob zelo majhnih stroških delovanja. Izmenjevalnik je poseben keramični element, ki za svoje delovanje ne potrebuje energije, ta je potrebna le za delovanje ventilatorja, ki izpihuje oziroma vpihuje zrak in ustvarja obtočnost ob izmenjevalniku. Sistem Lunos e2 na primer dosega 93,6-odstotni toplotni izkoristek, kar velja za najnižjo hitrost ventilatorja, ob nekoliko višji in s tem tudi večjem pretoku zraka pa je izkoristek za nekaj odstotkov nižji. Če smo konkretni: poraba električne energije za vsako napravo je le 1,2 W pri zahtevani izmenjavi 17 m 3/h, 2,3 W pri zahtevani izmenjavi 38 m 3/h in 3,0 W pri zahtevani izmenjavi 48 m 3/h, kar skupno pomeni porabo 0,07 W/m 3/h pri povrnitvi toplote v vrednosti 93,6 %.
Neprekinjenost delovanja
Ampak zdaj smo opisali le delovanje rekuperatorja. Bistvena za delovanje celotnega sistema pa je usklajenost. Tudi zato Lunos priporoča vgrajevanje rekuperatorjev v paru, se pravi v dveh različnih sobah, prav tako je potreben nekoliko močnejši odvod zraka iz sanitarij. V nasprotnem primeru bi se namreč lahko zgodilo, da bi vonj iz sanitarij prodiral v ostale prostore, prav tako pa tudi vonj iz kuhinje. Gre za elektronsko vodeno delovanje vseh enot, ki so med seboj povezane za zdaj še prek tankih žic, verjetno pa lahko kmalu pričakujemo povezavo s pomočjo sistema wi-fi ali kakšnega podobnega. Zanimivo je še nekaj. Pri klasičnem sistemu Lunosovega prezračevanja (brez rekuperacije) proizvajalec priporoča rešetke na vratih, saj na ta način olajša pretok zraka iz enostavnih enot za zajem zunanjega zraka. Gibanje tega zraka je morda nekoliko hitrejše, pri rekuperatorjih je to gibanje bolj neopazno, nujno pa je, da so rekuperatorji prižgani neprekinjeno. V tem procesu se vzpostavi mešanje, čiščenje oziroma zamenjava zraka bistveno bolj neopazno in predvsem doseže vse skrite kotičke posameznih prostorov, zrak za pretok med različnimi prostori pa najde svojo pot ob nezrakotesnih notranjih vratih. Normalna notranja vrata namreč še vedno zagotavljajo dovolj prostora za pretok zraka, tako da ni treba vgrajevati dodatnih rež.
Je pa v sistemu bistveno, kot pravi direktor podjetja Lunos, d. o.o., Milan Kuster, da poteka ves čas, saj se le na ta način doseže stalni pretok in izmenjavo zraka. Sistem namreč deluje bolj nežno kot na primer, če bi odprli vsa okna in ustvarili prepih. Stanovalci ne občutijo ničesar razen svežega in dobrega zraka, se pa ta pretok ne ustvari v petih minutah. To poenostavljeno pomeni, da varčevanje z energijo in občasnim vklapljanjem rekuperatorjev ne prinese želenih rezultatov, poleg tega pa to niti ni smiselno, saj Lunosovi električni ventilatorji v rekuperatorju porabijo tako malo energije, da je to skoraj zanemarljivo – za manj kot tri evre na leto posamezna enota. Če boste rekuperatorje izklapljali, ne boste pridobili praktično ničesar, seveda pa vse to ne pomeni, da ne smete odpirati oken. To omenjamo zato, ker so nekateri prepričani, da na primer v pasivnih hišah z rekuperatorskim prezračevanjem sploh ne smejo odpirati oken. Seveda jih lahko, še posebno takrat, ko zunaj ni mrzlo. Najbolj škodljivo pa je, da prostorov ne prezračujemo, kar se izjemno pogosto dogaja v etažnih stanovanjih, kjer so stanovalci zrakotesno zaprli okna in vrata, zaradi varčevanja z energijo pa ne prezračujejo ali pa okna odpirajo le na kip, kar ni učinkovito.
Hrup
Preden pogledamo hrup enot in način vgradnje, naj poudarimo še, da so rekuperatorji opremljeni s trajnimi filtri, ki se jih pere z vodo, lahko pa izberete tudi filtre za cvetni prah, ki so še posebno primerni za alergike in ljudi z občutljivim zdravjem. Elektromotorji z visoko učinkovitostjo, z najnovejšo ekonomično in ekološko tehnologijo v kombinaciji z mehansko predelanimi in posebej izboljšanimi ventilatorji so znane prezračevalne zvoke skorajda izničili. Z vsega skupaj 11,5 dB na 1. stopnji, 17,5 dB na 2. stopnji ter 23 dB na 3. stopnji delovanja (kar ustreza 17, 38 oziroma 48 m3/h volumenske kapacitete) se prezračevalniki uvrščajo v področje daleč pod zahtevanimi mejnimi vrednostmi DIN za bivalne in spalne prostore. Za primerjavo: zmanjšanje za vsega 3 dB pomeni prepolovitev intenzivnosti zvoka. Še tišji, če temu lahko tako rečemo, ker so že omenjeni ventilatorji skoraj neslišni, pa so elementi Nexxt, ki še presegajo doslej veljavne parametre glede slišnosti in zvočne izolativnosti in so najtišji v svojem razredu. Še dodatna prednost je visoka zvočna izolativnost zunanjega hrupa, kjer dosegajo naprave dušenje v višini 56 dB, kar pomeni, da lahko element brez problema uporabljamo tudi v objektih v bližini cest ali celo letališč. Kakovostni sistemi prezračevanja delujejo v razponu glasnosti od 26 do 32 dB v osnovnem stalnem obratovanju (30 dB je kot tih šepet).
Vgradnja
Poglejmo še vgradnjo decentralnega sistema, ki velja za eno najbolj prijaznih vgradenj prezračevalnega sistema. Za vsak element je treba v zidu narediti izvrtino premera 162 mm (različni Lunosovi elementi v različnih družinah prezračevalnikov so vsi enakega premera, to je 160 mm, kar pomeni, da ob morebitni zamenjavi klasičnega sistema prezračevanja samo vstavite rekuperator), ki se jo izvede s pomočjo posebnega vrtalnika s kronskim svedrom. Pri novogradnji stensko ohišje elementa vstavite že med zidake ali pa pozneje s prebojem stene. Stena mora biti (skupaj z izolacijo) debela najmanj 30 cm. Naprave se potem z nizkonapetostnim kablom (12 V) poveže neposredno z upravljalno enoto (220 V). Po zaslugi dobrega kronskega svedra ne pride do poškodb sten, ne zunanjih in ne notranjih, kar je zelo pomembno, ob vsem tem pa je na vrtalnik priklopljen sesalnik prahu, tako da je izvedba mogoča tudi v povsem urejenem stanovanju. To pomeni, da imate po končani vgradnji skoraj več dela s čiščenjem tal, če se monterji niso preobuli, kot pa z odstranjevanjem prahu. Notranje ohišje pri novi generaciji Nexxt lahko vgradite v zid v podometni ali nadometni izvedbi. Za podometno izvedbo mora biti debelina stene najmanj 280 mm. V primeru nadometne izvedbe pa je treba dodatno namestiti okrasno masko.
Vlaga
Enote uravnavajo tudi vlago v prostoru, in sicer s konstantno in zadostno ventilacijo ter s senzorjem vlage v ventilatorski enoti. V otroški sobi je na primer treba zagotoviti približno 25–35 m3/h, v spalnici 40–50 m3/h, dnevni sobi 40–60 m3/h, pisarni pa 25–30 m3/h svežega zraka na osebo. Ob tem pa je pomemben tudi odvod odpadnega zraka, katerega vrednosti so v kuhinji in kopalnici 30–50 m3/h za vsak prostor ter na stranišču 20–40 m3/h.
Poleg temperature in onesnaženosti je količina vlage v zraku tretji najpomembnejši indikator kakovosti. Relativna zračna vlaga pomembno vpliva na dobro počutje, optimalna je med 40 in 60 %, idealna 50 %, višja od 80 % povzroča plesen. Relativna vlažnost se zniža v zimskem času, ko se hladen zunanji zrak v prostoru ogreje. Največja količina vlage (v gramih), ki je lahko v kubičnem metru zraka, je približno sorazmerna s temperaturo zraka. Kolikor stopinj ima zrak, približno toliko gramov vode je lahko v njem. Pri 5 °C je v enem kubičnem metru zraka lahko največ 5 g vode, kar pomeni 100-odstotno vlažnost. Pri 22 °C je v zraku lahko največ 22 g vode, kar znova pomeni 100-odstotno vlažnost. Zdaj lažje razumemo, zakaj s hladnim zimskim zrakom »sušimo« stanovanje. Zaradi prenizke vlažnosti v stanovanju se lahko pojavijo različna obolenja, prekomerna vlažnost pa je glavni vzrok za nastanek plesni.
Finančne spodbude
Naj vas opozorimo še na pomembno podrobnost ob izdelavi finančne konstrukcije za vgradnjo prezračevalnega sistema. Prezračevalni sistem z rekuperacijo toplote Lunos je energijsko učinkovita naložba, zato lahko pri Eko skladu, Slovenskem okoljskem javnem skladu uveljavljate različne nepovratne finančne spodbude. Morda le še misel enega od novih uporabnikov tega sistema prezračevanja: »Pred kratkim smo v našem dvosobnem stanovanju namestili nov prezračevalni sistem Lunos z rekuperacijo toplote brez razvodnih kanalov. Pri tej moji odločitvi je edina napaka, da se za sistem nisem odločil že prej, ampak sem težave z vlago in slabim zrakom reševal na tisoč in en neuspešen način. Ob vsem tem pa naj se še izdam. Zdaj lahko v stanovanju celo prižgem kakšno cigareto, ne da bi to žena ob prihodu domov zavohala.«
