Pred skoraj desetimi leti, 7. novembra 2008 ob dvanajsti uri, je na neznano številko slovenskega operaterja mobilne telefonije prispel klic iz telefonske govorilnice v italijanskem Milanu. V telefonski govorilnici je bil Boško Nedić, eden izmed pomembnejših mož razvpitega Darka Šarića, glas na drugi strani telefonske zveze pa je bil italijanskim preiskovalcem neznan. Po odredbi ljubljanske preiskovalne sodnice januarja 2009 se je izkazalo, da je Nedićev sogovornik ista oseba, ki uporablja tudi javno objavljeno telefonsko številko samostojnega podjetnika Dragana Tošića. Maja 2010 so se zvrstile hišne preiskave in aretacije, po oprostilni sodbi na prvem sojenju pa je bil domnevni balkanski bojevnik številka ena Dragan Tošić obsojen na 16 let in šest mesecev zapora. »Nesporno ste bili vodja slovenskega oddelka hudodelske združbe,« je ljubljanska okrožna sodnica Andreja Sedej Grčar pospremila izrek obsodilne sodbe glavnemu akterju verjetno največje tihotapske zgodbe v samostojni Sloveniji, ki so ga sodelavci v prisluhih najpogosteje naslavljali z vzdevkom Čelavi.
Sodba še ni pravnomočna, Tošić pa bo moral na epilog počakati v hišnem priporu. Sodbo je sprejel povsem mirno, enako kot je spremljal celotno sojenje. Po skoraj triurni obrazložitvi sodbe je, tako kot vselej doslej, brez besed odkorakal s sodišča. Obsojen je bil zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter hudodelskega združevanja. Njegov zagovornik Janez Koščak iz odvetniške družbe Čeferin je že napovedal pritožbo, saj se z obsodilno sodbo ne strinja.
Dokazi tokrat ostali v spisu
Manjši del obtožencev (štirje) je bil obsojen že na prvem sojenju, danes pa se je končalo ponovljeno sojenje za 15 obtoženih. Na prvem sojenju pred senatom, ki mu je predsedoval Gorazd Fabjančič, so bili iz spisa umaknjeni številni dokazi, predvsem srbski prisluhi, češ da so nezakoniti. Toda višje sodišče je odločilo, da so dokazi zakoniti, taka pa je bila tudi ocena senata pod predsedovanjem sodnice Sedej Grčar. Ta je poudarila, da je treba pri tujih dokazih upoštevati, da so zbrani v skladu s tamkajšnjo zakonodajo (tudi če ne s slovensko), in da ne kršijo človekovih pravic, ki jih jamči slovenska ustava. Po tej presoji so dokazi ostali v spisu.
Sodni senat je kljub temu za nekatere očitke iz obtožnice ocenil, da niso podprti z dokazi, za devet od petnajstih obtoženih hudodelskega združevanja pa celo presodil, da konkretne okoliščine njihove vpletenosti v kaznivo dejanje v obtožnici niti niso opisane oziroma konkretizirane.
Zato ni čudno, da sta tudi specializirani državni tožilki Blanka Žgajnar in Mateja Gončin napovedali pritožbo na oprostilni del sodbe, verjetno pa se bosta pritožili tudi na hišni pripor za četverico. Tožilstvo je namreč zahtevalo »pravi« pripor za šest obtoženih, vendar sta danes s sodišča za zapahe morala le Dragan Beljkaš (prav tako obsojen na 16 let in pol) in Jakob Remškar (11 let in pol). Nevarnost bega naj bi bila pri njiju namreč večja kot pri Tošiću, Petru Khermayerju ter Miralemu in Mirzetu Luceviću, ki so morali v hišni pripor.
Italijanska in urugvajska operacija
Na zaporne kazni so bili danes obsojeni tudi Valter Abramović, Marko Bublić (na dodatno leto in en mesec, prestaja pa že 15-letno kazen s prvega sojenja), Boštjan Kopčič, Đemajli Mandžuka, Tadej Poljak, Suzana Remškar in Robert Šabić. Danes sta bila očitkov o hudodelskem združevanju oproščena Sandra Udrih in Dejan Zupan, ki pa sta bila na prvem sojenju že obsojena zaradi nedovoljenega prometa z drogami.
Obtožbe in obsodba zoper balkanske bojevnike se v grobem delijo na dva glavna sklopa (niso pa bili vsi vpleteni v vse posle). Italijanski del se je nanašal predvsem na zasege 100 kilogramov kokaina na avtocesti proti Milanu pri Milanu Puljareviću, 76 kilogramov kokaina v parkiranem avtomobilu v Milanu in 214 kilogramov kokaina v kraju Tirrenia, ki jih je prevažal Stanislav Udrih.
Drugi, urugvajski del, se je nanašal predvsem na tihotapljenje 2174 kilogramov kokaina iz Južne Amerike. Drogo so zaplenili na jahti Maui, preden jo je Anastaziju Martinčiću uspelo pretovoriti na čezoceansko ladjo Pirgos.
Vzdevki in šifranti
Po mnenju sodnega senata je bil Tošić nedvomno vodja slovenskega dela Šarićeve kriminalne združbe. Posamezni člani slovenskega kraka so imeli natančno opredeljene naloge in položaje. Med seboj se niti niso vsi poznali, saj so praviloma komunicirali le z enim rangom nad oziroma pod seboj. Imeli so enotne vzdevke (Tošića je bil Čelavi, Beljkaš denimo je bil Rođo, ker je bil rojen v Pljevlju, tako kot Šarić) in enotne šifre. Ploća (plošča) je pomenila drogo, listki in čipi so pomenili denar, knjige pa naj bi bili ponarejeni dokumenti. V šifrah naj bi si sporočali tudi koordinate, ob eni izmed priložnosti pa so preiskovalci našli tudi šifrant »modern stil«, ki je denimo pojasnil Beljkašovo sporočilo »MLOROOTE«. Šlo je pravzaprav za številko (+55) 183933947, ki je bila njegova nova telefonska številka v Braziliji.
Ko so v Južni Ameriki nabavljali kokain in na eni izmed poti domnevno dostavili 1,800.000 evrov, so se po telefonu pogovarjali o »900 in 900«, kar je sodni senat prepričalo, da niso tja potovali z zgolj 180.000 evri, kot so zatrjevali. »900 in 900 ne more biti 180, lahko je le 1800,« je dejala sodnica, ki tudi ni verjela, da bi se v prisluhe ujete besede »Čuvajte se, držim pesti!« pred poletom v tujino lahko nanašale le na željo po lepem dopustu.
Sodnica je ob obrazložitvi sodbe delovala zelo prepričano in prepričljivo, zdaj pa jo čaka še pisanje sodbe, ki bo končala pod drobnogledom višjih sodnikov.
