Britanci, katerih pozornost je bila dva tedna osredotočena na spor z Moskvo, bi pozabili na brexit, če ne bi Rusi trdili, da je konservativna vlada Therese May spor okoli zastrupitve bivšega vohuna zakuhala zato, da bi preusmerila pozornost z brexitskih težav. To se je zgodilo, pa naj je to bil njen namen ali ne. Otočani so bili zato včeraj več kot presenečeni nad presenetljivim sporočilom vodilnih pogajalcev o brexitu, Michela Barnierja in Davida Davisa, da sta se Britanija in EU pogodili o prehodnem obdobju po uradnem odhodu Britanije iz EU, ki naj bi naoljilo pot v bodoče stalno partnerstvo. Prehodno obdobje naj bi trajalo od 29. marca 2019 do decembra 2020. Tisti z boljšim spominom za te reči vedo, da si je Britanija želela najmanj dveletno prehodno obdobje. Ni ga dobila. To pomeni, da je popustila in pristala na ponudbo EU.
Zasilni izhod za Severno Irsko
Davis in Barnier sta sporočila, da sta »dorekla večji del sporazuma, ki bo vodil v urejen umik Britanije iz EU«. Pa tudi, da je dogovor o prehodnem obdobju, ki mu Britanci rečejo obdobje izvajanja, »odločilni korak«. Priznala sta, da morajo pogajalci razrešiti še kar nekaj vprašanj, med katerimi je tudi bodoči režim na meji med Severno Irsko in Irsko, ki bo hkrati meja med Britanijo in EU. Predlagana kupčija bo vsebovala nekaj, čemur pravijo »emergency backstop«, torej zasilni izhod, s čimer bi se izognili trdi, tradicionalni meji s policijskim in carinskim nadzorom. V praksi bi tak izhod pomenil, da bi Severna Irska ostala del skupnega trga in carinske unije, če ne bi našli druge rešitve. Theresa May je doslej izključevala takšen zasilni izhod, ki bi ustvaril razlike med Severno Irsko in preostalim delom Britanije v odnosih z EU, in celo dejala, da na kaj takega ne bi pristal noben britanski premier. Davis je včeraj trdil, da je britanski namen z EU skleniti tako tesno bodoče partnerstvo, da ne bo potreben noben poseben sporazum za Severno Irsko. Pravoverni brexitirji pa tega zagotovo ne bodo »kupili«.
Popuščanje tudi glede državljanov EU
Barnier je dejal, da so se sporazumeli o pravicah 4,5 milijona državljanov EU v Britaniji in 1,2 milijona britanskih državljanov v EU. Povsem enake pravice kot ti pa naj bi imeli tudi državljani EU, ki bodo prišli na Otok v prehodnem obdobju. Britanska vlada je tu torej v nasprotju z lastnimi napovedmi popustila. Sodeč po odzivih britanske vlade pa je EU popustila glede ene od »svetih zahtev« brexitirjev: Britanija se bo lahko v prehodnem obdobju pogajala in sklepala trgovinske sporazume, s komer koli bo želela.
Mayeva je ocenila, da je dogovor o prehodnem obdobju pokazal dobro voljo obeh strani, ki sta izrazili upanje, da bodo lahko določila sporazuma podpisali na vrhu EU v četrtek in petek. Barnier je bil bolj zadržan kot Davis in Mayeva. Dejal je, da je novi osnutek dokumenta o prehodnem obdobju odločilni korak, a dodal, da to še ni konec poti. Izrazil je upanje, da se bodo čim prej začela pogajanja o bodočih odnosih Britanije in EU, tudi o sporazumu o svobodni trgovini, rekoč, da bi to moral biti »največji, najbolj vseobsežen in najučinkovitejši sporazum«, kar jih je bilo kdaj sklenjenih.
Vrsta koncesij, na katere je pristala britanska vlada, je že sprožila številne kritike, ki se bodo v prihodnjih dneh zagotovo stopnjevale. Barnier ima prav: to je šele začetek, ne pa konec poti, po kateri naj bi Britanija odšla iz EU. Trenutno tesna večina Britancev, ki imajo brexit za samooškodovanje, pa še vedno upa, da se bo oblast spametovala in ne bo šla do konca.
