Po eni izmed takih stez stopa pravzaprav tudi Saariahova, ki nikoli ni bila skladateljica presenečenj(a). Njenega asketskega jezika ni več mogoče ločiti od skrbi za poslušalsko dostopnost. Spremenil se je v matrico zmeraj podobnih razmerij med ozko zamejenim gradivom in časovno razpotegnjenim zvočnim variiranjem (počasnemu vzponu sledita pojemanje, razgradnja), med statičnim ozadjem »onstranskosti« in čutnimi grafizmi – ob tokrat predstavljeni partituri jih je z ekspresijo med prakriki in breztežno tonsko igrivostjo prinašal solist, za katerega je skladba nastala. Najmočneje st

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.