Kritika abonmajev srebrni 5 in oranžni 6: Prakriki in tonska igrivost

Bojim se, da bo Slovenska filharmonija kmalu igrala le še sama sebi. Na prvem večeru tokratnega abonmajskega dogodka sem se skoraj izgubil med praznimi sedeži parterja, kamor sem se presedel, da bi bil bliže vizualno-performativnemu deležu v izvedbi Koncerta za klarinet in orkester Kaije Anneli Saariaho . Programska odločitev za skladbo je sicer del »zgodbe, ki je ni« – v mislih imam odnos ustanove do ustvarjalnosti druge polovice 20. stoletja in našega časa. Pred kratkim se je Slovenska filharmonija po vsem, kar je prezrla v zadnjih desetletjih, celovečerno posvetila Bernsteinu (ob čigar humanističnem glasbeniškem formatu vendarle ne morem niti omeniti nezaslišane plaže, ponujene na nekaterih drugih koncertih modrega abonmaja). Tudi z dotikom sodobne finske ustvarjalke ni popravila vtisa, da jo zanimajo le najudobnejše, substančno čim manj zahtevne poti k posodobitvi repertoarja.