Te dni smo več pozornosti namenjali temam v zvezo z mednarodno priznanim osmim marcem – dnevom žena. Ob tem bi morali manj spraševati o barvi cvetja in več o enakopravnosti žensk, se spomniti na njihov boj za pravice v preteklosti in sedanjosti. Začel se je pred več kot 150 leti v ZDA, Rusiji in Evropi in na nek način še traja, saj ženske v Evropi še vedno zaslužijo 16 odstotkov manj kot enako izobraženi moški, drugje po svetu je razlika še mnogo večja. To je še posebej značilno za poklice v arhitekturi, gradbeništvu in oblikovanju, ki veljajo za tradicionalno moška področja.
Ideja za razstavo o slovenskih arhitektkah, oblikovalkah in gradbenicah se je porodila ob organizaciji aktivnosti mednarodnega interdisciplinarnega projekta MoMoWo – Ustvarjalnost žensk od modernizma dalje (Women's Creativity since the Modern Movement), ki se posveča raziskovanju in promociji evropskih ustvarjalk v omenjenih poklicih. Tretja arhitekturna razstava V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, ki sta jo v sodelovanju z galerijo Dessa pripravila Center arhitekture Slovenije in Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, se tako tematsko vklaplja v projekt MoMoWo (in v mednarodni praznik žensk).
Močne in vztrajne osebnosti
V galeriji Dessa je do 19. aprila mogoče videti razstavo, ki predstavlja dela desetih ustvarjalk, od diplomantk Jožeta Plečnika do povojnih generacij, ki so študij končale pri Edvardu Ravnikarju in Edu Mihevcu. Večina od njih bo javnosti predstavljenih prvič in še to zgolj z najosnovnejšimi podatki. Večina ustvarjalk je še med nami, tako da so organizatorji razstave lahko podatke dobili iz prve roke, pri drugih pa je bilo treba črpati iz arhivov, zasebnih ali hranjenih v zbirkah Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.
Vse pogosteje spoznavamo, da so ženske ustvarjalke pomembno prispevale k razvoju stroke in družbe, odkrivamo njihova dela in ugotavljamo, da so bile (pre)pogosto medijsko zapostavljene in družbeno locirane v senco moških, tako da je javnosti delovanje žensk v slovenski arhitekturi, gradbeništvu in oblikovanju skoraj povsem neznano. Vemo, da so bili ženski talenti premalo upoštevani in izkoriščeni ter da jih je le za vzorec med nagrajenci in akademiki. Ob tem podatki kažejo, da pri nas diplomira več žensk kot moških in da ženske moške vse bolj dohitevajo tudi pri doktorskem študiju.
Prof. dr. Helena Seražin je ob odprtju povedala: »Za izbranke na razstavi velja, da gre za močne in vztrajne osebnosti, ki se jim je uspelo uveljaviti na področju, s katerim so se ukvarjale, naj bo to arhitektura, gradbeništvo, industrijsko oblikovanje, urbanizem ali pedagoško delo, svoje delo pa so vedno opravile polno navdiha, organizirano, izvirno, domiselno, temeljito in natančno. Sčasoma pa so si kljub ustvarjenim družinam uspele izboriti svoj prostor pod arhitekturnim, gradbenim in oblikovalskim soncem ter postale zgled mlajšim kolegicam na njihovi poti do uveljavitve. Moškim kolegom so pogosto višale merila dosežkov v stroki, njihovo delo pa ni ostalo povsem neopaženo, o čemer pričajo nagrade na mednarodni in tedaj najvišji državni in republiški ravni.«
Na razstavi so predstavljena dela ustvarjalk Bibe Bertok, Staše Blažič Gjura, Milice Detoni, Ljerke Finžgar, Carmen Jež Gala, Ksenije Šetina Grum, Nataše Štupar Šumi, Špelke Valentinčič Jurkovič, Marije Vovk in Metke Vrhunc.
