Peš vzpon in sestop z ljubljanskega gradu je pravi podvig, saj so steze strme in drsijo, še posebno če so mokre. V zimskem času so poledenele in skoraj neuporabne. A če se vseeno skupaj s trumo turistov podate na grajski hrib, lahko zdaj občudujete z zvončki pobeljena pobočja. Na grajski hrib pa vodijo steze, ki so ene najstarejših poimenovanih poti v mestu. Najzanimivejše je, da so se večinoma srednjeveška imena ohranila do danes, z izjemo Ceste slovenskih kmečkih uporov seveda. Ob cesti s Poljan na hrib vodi še Lončarska steza, ki nato ostro zavije na desno v ulico Na Stolbi, poimenovano po stopnišču.
Seveda je več dostopov na grajski hrib iz Stare Ljubljane. Med turisti, ki se odločijo, da ne bodo plačali vzpenjače, je najbolj priljubljena Študentovska ulica, ki se sicer uradno spremeni v stezo Za ograjami, a Ljubljančani vso to pot na grajski hrib imenujejo Študentska. Od nje se odcepi strma bližnjica Ovinki, glavna steza pa se združi z Mačjo stezo. Ta se prične na glavnem grajskem križišču ob vodovodni hiški, ki so jo leta 1916 zgradili ujetniki s soške fronte, ki so bili sicer zaprti na gradu, in vodi mimo otroškega igrišča, kjer je nekoč stala cerkvica svete Rozalije. Do tam se pride po Osojni poti, ki se na Gornjem trgu začne kot Ulica na grad, nato pa se pri vodovodu razcepi na Mačjo pot in Osojno stezo.
Na križišču pri vodovodni hišici pa se konča tudi Reber, ki poteka iz Stare Ljubljane, iz bližine Škuca, navzgor proti gradu.
Steza norcev in kur
Reber je prvič omenjena v 16. stoletju, in sicer kot Narn Steyg ali Narrnsteig, Steza norcev. Ni znano, zakaj so jo imenovali tako. Slovenski naziv Reber je verjetno povezan s tem, da se pot na grajski hrib vzpenja kot rebro. Ne ve se, kakšna je bila pot v srednjem veku, Vlado Valenčič v knjigi Zgodovina ljubljanskih uličnih imen pa navaja, da je bila steza ozka in nevarna, zato so kasneje na njej uredili stopnice. Z imenom Steza norcev se pojavi leta 1640 v davčnih knjigah, a so jo imenovali tudi z drugimi imeni, recimo z imenom Im Perg, Na griču.
V 18. stoletju se je nemško poimenovanje spremenilo, tokrat v Huhnersteig, Kurjo stezo. Ponovno ni znano zakaj, ve pa se, da je bila pot s tem imenom celo uradno označena. Ime steze pa ni bilo uradno, tako se je v listinah pojavljajo še veliko ljudskih poimenovanj poti na grad. Tako se je pojavljajo tudi slovensko ime Gasca. Ko je leta 1819 mesto sestavilo uradni popis ulic, so za Reber predlagali ime Steza na grad, nemško Fusssteig auf's Kastell. A predlog mestnega tajnika ni bil sprejet, saj se je mesto odločilo, da bo ohranilo stare nazive. Tako so pozlatarju Francu Schaffenrathu naročili, naj izdela napis Reber oziroma Rebergassel. Šele leta 1848 je bilo dokončno uveljavljeno in uradno zapisano slovensko ime V rebri, ki so jo leta 1923 spremenili v Reber.
Vse steze na grad se vijejo bolj ali manj tako, kot so se v srednjem veku. Edini, ki je želel resneje poseči v poti na grajski hrib, je bil Jože Plečnik. Nekatere njegove ideje so bile monumentalno grandiozne, denimo da bi porušil Mestni dom, sedanje Lutkovno gledališče, in izdelal terasaste stopnice in razvejane steze na grad. Kasneje je izdelal še nekaj malce manj radikalnih načrtov grajskih stez, načrtoval pa je tudi dostopno pot z Magistrata. Še vedno pa je imel v načrtu terasaste poti, ki bi povezale dostope iz Reber in Streliške ulice, tako da bi bile pešpoti na ljubljanski grad podobne kot dostop na praške Hradčane.
