Če povem po pravici, vam o jutranji vožnji z avtom ne morem kaj veliko povedati, saj sem zaradi zaspanosti takrat še kot živi mrtvec. Če pa se prav spomnim, so v takšnem razpoloženju tudi vozniki drugih avtomobilov, kar se mi zdi nevarno, saj sem prepričana, da mrtveci ne znajo voziti. Moj oče seveda za njih uporablja druge besede, ki jih raje ne bom zapisala, zraven pa jezno trobi, presenetljivo živahno za pravkar zbujenega človeka. Odloži me na parkirišču pred podjetjem, v katerem je zaposlen, od koder moram čez dva prehoda za pešce, da pridem do železniške postaje. Nimam pojma, ali me, ko stojim pred prehodom, vozniki ne vidijo, ker tudi sama nočem biti tam, ali pa so samo tako jutranje volje, da jim je preprosto vseeno.
Kar koli že je, se zjutraj tega tako ali tako ne zavedam, saj spotoma ponavljam nepravilne angleške glagole ali pa končna in nekončna ločila pri premem govoru. Komaj stopim na toplo v čakalnico in dobro sedem, že napovedujejo vlak in zahtevajo našo prisotnost pred peronom. Tu si v ušesa hitro potisnem slušalke, da mi ni treba poslušati zgodbic o tem, komu starši v soboto zvečer niso pustili na zabavo ali koliko »šutov« je treba še popraviti, vendar na žalost poleg tega ne slišim niti vlaka, ki me vsako jutro znova skoraj zbije. Sama sebi se čudim, da me nikdar ne izuči. Moj čas na vlaku je za pisanje domačih nalog rezerviran že od začetka leta, ko so nam povedali, da so proge prenovljene in je vožnja mirna kot še nikoli doslej. Očitno ne dovolj mirna, da bi lahko prepisovala, se jezim sama v sebi. Svoje misli z grdimi pogledi velikokrat sporočim sprevodniku, saj sem prepričana, da je tudi on vpleten v to nesramno laž.
Ko v strašnih mukah končno prepišem polovico neenačb, se že ustavljamo pred brežiško postajo, kjer smo priča povsem drugi skrajnosti, ki se uradno imenuje čakanje na avtobus. Po šestih mesecih enega in istega prizora mi je zdaj že povsem jasno, da voznik avtobusa skoraj zagotovo čaka za ovinkom ter se nam smeji, saj se mu zdi strašno smešno, kako nas zebe, in ga preklinjamo vsepovprek. Vendar je vseeno najlepši prizor, kar smo ga kadar koli ugledali, ko se avtobus kot velika bela limuzina, obsijana s svetniškim sijem, počasi primaje do nas in nas odreši grozot.
In nato vsak dan pozabim na jutranje mučenje in mislim samo na to, da sem zares vesela, da sem čudežno, a varno prispela na cilj.
