Ker lahko vznemirja ali pomirja, je zvok tudi psevdopolitična kategorija, opredeljena s kriteriji ustanov, ki skrbijo za to, katere frekvence so v etru dopustne. V okviru razmer iz začetka sedemdesetih lahko govorimo o »državnem« zvoku, torej zvoku, ki je nastajal v studiih RTV, in zasebnem zvoku, ki je začel nastajati v zasebnih studiih. In to izrazito slovenskih. Moč ljubljanskih snemalnih studiev nad ostalo Jugoslavijo je bila primerljiva hokejski premoči Jesenic ali Olimpije nad klubi, kot je bil Spartak iz Subotice, ko se je tekma lahko končala z 22:1. Pri ustvarjanju zvoka je imela Slovenija jugoslovanski monopol, ki ga je povzročila doma narejena 12-kanalna snemalna miza.
»Prvi zasebni studio pri nas se je imenoval Delial, imel ga je Miro Bevc. Potem je naredil Akademik. Bevc je bil navdušenec nad elektroniko. Bil je tonski tehnik na RTV, popoldne pa je delal še v svojem studiu. Dvanajstkanalni snemalnik, ki je bil prvi te vrste v Jugoslaviji, je naredil iz glav Revoxovih magnetofonov. Enostavno jih je sestavil skupaj. S tem snemalnikom se je začel trend, da je cela Jugoslavija snemala v Ljubljani. Vključno s prvo ploščo skupine Bijelo dugme,« pripoveduje Aco Razbornik, nekaj kasneje šef studia Tivoli: »Delal sem v Jugotehniki na Mačkovi, dopoldne sem popravljal televizijske sprejemnike, snemal sem pa v prostem času. Ukvarjal sem se tudi z glasbo. Vrtel sem jo na drsališču v Tivoliju, ko je bilo to še na prostem. In pa popravljal sem ojačevalnike. Nekoč je k meni pristopil Pigl (Tomaž Pengov, op. a.) z vprašanjem, ali bi mu posnel ploščo. Odgovoril sem pritrdilno,« Razbornik opiše okoliščine, iz katerih se je brez sleherne izkušnje podal v svet snemanja glasbe. Človek, ki so mu stvari uspevale v prvo. Plošče Pengova se je lotil tako, da si je od basista Čarlija Novaka sposodil Revoxov magnetofon. Pengov je odigral v veceju, kjer se je zvok akustične kitare lepo odbijal od keramičnih ploščic stanovanja na Prešernovi. Ter ustvarjal odmev. Nastala je prva neodvisna pop plošča v Jugoslaviji. Posneta v sobi, izdana pri študentski založbi Škuc. Pisalo se je leto 1973. Bruce Springsteen je ploščo Nebraska, ki je posneta podobno, izdal leta 1982. Poleg tega je Nebraska slučajna. Springsteen je delal poskusne posnetke, da bi lažje predstavil ideje ansamblu. Pozneje pa je s producenti ugotovil, da je material odličen sam po sebi.
Glas o Razborniku se je razširil hitro. Leta 1974 je v živo posnel festival Boom, vmes par komadov zasedbe Sedem svetlobnih let, nato pa je leta 1975 znova iz prve, kot se reče, izpeljal še eno ključno stvar. Posnel je ploščo Buldožerjev Pljuni istini u oči. Ni je več snemal na svojo štirikanalno napravo, ampak na 12-kanalnem magnetofonu v studiu Akademik. Zgodbo o tem pove Borut Činč, klaviaturist Buldožerjev in kasneje tudi sam lastnik studia: »Bevc, lastnik Akademika, nam je ponudil, da nam ploščo posname zastonj, v zameno za to, da je on lastnik posnetkov. Privolili smo, potem pa je Bevcu proti koncu snemanja počil film in nas je nekega dne na sestanku v studiu dočakal za mešalno mizo, na kateri je bila sekira. Deloval je na robu živčnega zloma, na vseh kanalih so gorele rdeče lučke, ki so opozarjale, da manjka samo še korak in se vse začne brisati. Grozil je, da bo ves posneti material zbrisal. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo se pobotali, predlagal je, da nadaljujemo, s čimer smo se strinjali, vendar le, če bo v nadaljevanju snemal Razbornik.« Tako je Razbornik prvič sedel za 12-kanalni magnetofon.
Ker Bevc ni bil lahkoten karakter, v Akademiku ni zdržal več kot dve leti. Vseeno sta družno sodelovala še pri eni plošči skupine Bijelo dugme, konkretno pri domnevno živi plošči Koncert kod Hajdučke česme. A ta ni bila posneta na omenjenem koncertu, ampak se je tako zgolj oglaševala. »Posneli smo jo pozneje v sarajevskem gledališču, snemala sva Bevc in jaz,« pravi Razbornik, ki je v Akademiku pridobil znanje in finance za nov ljubljanski studio, Tivoli. »Tivoli je bil uspešen zaradi dveh razlogov. Prvi je bil oprema. Kot prvi v Jugoslaviji je imel profesionalni 24-kanalni snemalnik s pripadajočo mešalno mizo. Okoli 24.000 funtov je magnetofon, za katerega se je takrat potegoval tudi nacionalni norveški radio, stal takrat, pa še uvoziti ga je bilo težko. Drugi razlog sem bil verjetno jaz. Mislim, da sem znal delati, pa tudi razpoloženje v studiu, ki sem ga dovoljeval, je prispevalo svoje. Pri meni je človek v kabini za petje lahko kadil, čeprav dim res škodi aparaturam. Ponekod drugje so morali hoditi v copatih,« pravi Razbornik.
In da misliti, kar se da opaziti pri malodane vsakem tonskem mojstru. Da je podobno, kot nasploh velja za obrtnike, do konkurence hitro kanček kritičen. Saj poznate električarje, ki, ko pogledajo napeljavo, vprašajo: »Ja, kdo vam je pa to delal?« Pri tonskih tehnikih je pravzaprav hujše. Zvok je smrtno resna zadeva, zavoljo katere ni izključeno niti fizično obračunavanje soudeležencev. Za laika znajo biti razlogi za skrajno napete medčloveške odnose nerazumljivi. Na primer: »Ko smo pri Acu z Buldožerji snemali Bogove istoka, sem želel, da mi leslieja, torej zvočnik od Hammondovih klaviatur, ozvoči z osmimi mikrofoni. Nisva se mogla zmeniti,« pripoveduje Činč.
A to so bili zlati časi, ko je v naših krajih veljal ponarodeli refren »Rockin' is my business – business is good«. Časi, ko je že Akademik ceno studijske ure postavil na sto nemških mark, ljubljanski studii so imeli pa jugoslovanski monopol. V Ljubljani – sprva v Akademiku, kasneje v Tivoliju – so snemali vsi. Od Nede Ukraden do Parafov, od Oliverja Dragojevića in Novih fosilov do Discipline kičme in Laibach. Ter počez in nazaj. Vsi!
