A kako naj običajni državljani spoštujemo sodbe sodišč oziroma njihovo delo, če se je sojenje primera, ki ga imenujejo – da se lepše sliši – Balkanski bojevnik (gre pa preprosto za skupino tihotapcev mamil in orožja), pričelo 10. maja 2011, pa ga še niso pripeljali do konca. In naprej: kako naj državljani spoštujemo sodbe, sklepe sodišč, če znajo vzeti le prometnim prekrškarjem, kalilcem nočnega miru, malim tatičem salaminov ali hišo zaradi manjšega dolga ter podirati črne gradnje običajnim ljudem, ne pa jari gospodi, nikakor pa ne tajkunom, ki so nakradeno poskrili v oaze ali prepisali sorodstvu.

Zato tudi tokratni sklep vrhovnega sodišča o drugem tiru – naj bo primeren ali ne – ne deluje prepričljivo. Sodiščem, ki prvih 20 let tranzicije niso niti zaznala gospodarskega kriminala, kaj šele da bi ga preganjala, in so dovoljevala ropanje zaposlenih tudi po preoblikovanju družbene v zasebno lastnino, se pravi v delniške družbe (primer: dve državni reviziji z ugotovitvijo velikih oškodovanj v ljubljanski Velani nista bili zadosten razlog za delo sodišča, zato tega podjetja danes ni več), preprosto ni verjeti, pa čeprav je njihova palica zdaj padla po plečih premierja, ki mi prav zaradi vsega zgoraj omenjenega ni ravno pri srcu.

A tudi tistim, ki ob zdajšnji sodbi VS aplavdirajo in vriskajo od veselja, ni verjeti; njim ne gre za to, da bi njihova krava lepo uspevala, ampak za to, da sosedu krava pogine. Prispodobo krave s tirom in to, koliko nas bo vse to stalo, pa naj si osmisli vsak sam.

Jožef Praprotnik, Jesenice