Makedonska identiteta nad breznom pozabe

Gre za hud pritisk, ki ga nad Makedonijo izvajajo Bruselj, Washington in Atene, da bi spremenila svoje temeljno zgodovinsko ime.

Da bi slovenski bralec lažje razumel to stisko, je potrebnih nekaj pojasnil. Sedanja identitetna golgota Makedonije in Makedoncev se je začela z razpadom Jugoslavije, ki ga je nekdanja socialistična republika na srečo preživela brez vojne in 8. septembra 1990 po referendumu razglasila neodvisno državo kot nadaljevanje ASNOM-ske Makedonije iz leta 1944. Do tega je prišlo po dolgih stoletjih prizadevanj za samostojno državo.

Konec dober, vse dobro, bi si mislili. Niti slučajno! Največji paradoks je v tem, da se je prav z osamosvojitvijo začela nova trnova pot. Badinterjeva komisija je sicer res ocenila, da samo Slovenija in Makedonija izpolnjujeta pogoje za vstop v EU. Toda v evropski klub je vstopila samo Slovenija, Makedonija pa kot da se je znašla pred vrati pekla Dantejeve Božanske komedije.

Za kaj gre? Takoj po osamosvojitvi je Grčija, ki ima kot najbolj zadolžena evropska država sicer dovolj drugih težav, predrzno zahtevala, da Makedonija spremeni svoje ime. V podkrepitev grožnje je zaprla mejo in uvedla ekonomsko blokado proti komaj nastali in revni državi.

Za takšno grško ravnanje je treba pogledati v zgodovino. Po krvavih balkanskih vojnah je leta 1913 prišlo do tako imenovanega Bukareškega miru, s katerim so evropske velesile, ki so se prej stoletje in pol zaman trudile rešiti makedonski problem, Makedonijo neusmiljeno razdelile med njene sosede Grčijo, Bolgarijo, Srbijo in Albanijo. Pri tej gnusni kupčiji je največji del (51 odstotkov) makedonskega teritorija, tako imenovano Egejsko Makedonijo, dobila prav Grčija. To je bil še en dokaz ojdipovega kompleksa Evrope v odnosu do Grčije. Ta kompleks je bil dokončno potrjen junija 1992 z Lizbonsko deklaracijo, s katero tudi Bruselj Makedoniji prepoveduje uporabo lastnega imena in to postavlja kot pogoj za integracijo v sodobno evropsko civilizacijo.

Sramotna Lizbonska deklaracija, s katero se je EU povsem osramotila, ima veliko nacifašističnih elementov in je povsem v nasprotju z mednarodnim pravom in temeljno listino OZN. Z njo je avtentičnemu narodu odvzeta osnovna pravica do lastnega imena in identitete.

Makedonski primer, ki ni osamljen, dokazuje, da v mnogih primerih v svetu sila prevladuje nad pravom. Kot da bruseljski Evropi ni znan osnovni vzrok grško-makedonskega spora. Grčija se boji eventualnega aktiviranja zahteve po vrnitvi premoženja tistih makedonskih otrok, ki so se leta 1948 med grško državljansko vojno goli in bosi razbežali po svetu pred smrtonosnimi tovori angleških in ameriških bombnikov. Po tem nasilnem izgnanstvu – eksodusu Makedoncev z njihovih ognjišč – so se razselili in danes živijo na vseh straneh sveta: v Kanadi, ZDA, Avstraliji…

To je makedonska usoda. Bruseljska politična birokracija dobro ve, da je bilo prav zaradi tega v Grčiji vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja ime Makedonija prepovedano. Za uporabo te besede si lahko šel tudi v zapor. Zdaj pa so si nenadoma zaželeli biti Makedonci. In Evropa, ki makedonskega vprašanja ni nikdar dokončno rešila, se hinavsko strinja. In prihaja do novega genocida, ki bi mu lahko rekli etnocid in ki ga podpirata tako Bruselj kot Washington. Z eno samo deklaracijo bi radi zbrisali celoten zgodovinski spomin nekega naroda.

Žal nimamo dovolj prostora, da bi slovenskemu bralcu razlagali podrobnosti. Lahko pa povemo, da ima geneza makedonske identitete večtisočletno zgodovino. Makedonija je pod tedanjim imenom Kitim omenjena že v biblijski Mojzesovi rodoslovni tablici. Njeno identiteto potrjuje tudi Sveto pismo kot najbolj pomemben antropološki in kulturološki dokument zahodne civilizacije. Kot Kitim se omenja že v Prvi zavezi in se potem kot zlata nit vleče skozi 1500 let vse do bregov Nove zaveze, ko je v Makedonijo prišel apostol Pavel in v domu Lidije Makedonske v Filipih ustanovil prvo krščansko cerkev v Evropi in ji odprl vrata v novo Kristusovo civilizacijo.

Vse to so neusmiljena zgodovinska dejstva, pred katerimi zapirata oči tako Evropa kot Grčija. Nekako jima ne gre v račun, da tako majhen narod nosi na plečih tako slavno zgodovino. Tukaj je seveda tudi antična Makedonija s Filipom in Aleksandrom Makedonskim. S svojo slavno zgodovinsko in kulturno-civilizacijsko misijo. Treba je dobro preštudirati Herodota, Tacita, Rufa in preostale antične zgodovinarje, da bi prišli do jasnega dejstva, da antični Makedonci niso Grki, ampak posebna avtentična etnična skupina.

Toda ta zgodovinska dejstva ne zanimajo ne Grčije ne Bruslja. Tako kot ju ne zanima sedanjost, od katere zahtevajo, da Makedonija spremeni svoje ime. Ta načrt hočejo izpeljati čim hitreje. V ta kontekst spada tudi albanski terorizem ONA, uvožen s Kosova leta 2001. Znano je, da je Makedonija med Natovim bombardiranjem Srbije ne kriva ne dolžna sprejela pod svojo streho 360.000 kosovskih albanskih beguncev. To je bilo približno 20 odstotkov njenega prebivalstva. Kot bi ZDA sprejele 60 milijonov, Nemčija pa okrog 20 milijonov beguncev.

Žalostni paradoks je v tem, da so se Albanci s Kosova za makedonsko gostoljubnost zahvalili s terorizmom. Še bolj paradoksalno pa je, da sta ga podprla tudi EU in Washington in Makedonijo prisilila h kapitulantskemu Ohridskemu dogovoru. Ta je prinesel nekakšen začasen mir, vendar je v bistvu tempirana bomba za sesutje makedonske državne in nacionalne suverenosti. Da bi bil evropski in ameriški »demokratični« cinizem še večji, so se albanski teroristi iz leta 2001 prebili tudi v makedonski parlament. Največjo albansko stranko DUI namreč vodi Ali Ahmeti, glavni vodja albanskih teroristov iz leta 2001. Tudi spiker Sobranja Talat Dzaferi ima teroristični dosje.

To pomeni, da so Makedonci kot državotvoren narod ponižani do konca. Buldožerska politična strategija Bruslja in Washingtona je neusmiljena. Poleg Aten vključuje v identitetni napad na Makedonce tudi Tirano in Sofijo. V ta namen so nekaj let forsirali politično in ekonomsko krizo, potem pa s tako imenovano Sorosovo »pisano revolucijo« spravili na oblast današnjo marionetno vlado SDSM in DUI.

Na ta način si EU in Washington prav po pilatovsko umivata roke. Z drugimi besedami: EU je vse od leta 1990 iskala način za uveljavitev svoje strategije in jo končno našla v sedanji marionetni vladi. Ta se zdaj na veliko pogovarja z Grčijo o spremembi imena, kar pomeni likvidacijo makedonske identitete ali kolektivno evtanazijo. To naj bi bila cena za vstop v EU in Nato. V ta protimakedonski projekt sta vključena tudi tako imenovana Tiranska platforma in dogovor med makedonskim premierjem Zoranom Zaevom ter bolgarskim premierjem Bojkom Borisovim o dobrososedskih odnosih. Tiranska platforma, ki jo je »požegnal« že prejšnji direktor CIA, zahteva enakopravnost albanskega jezika na področju celotne Makedonije, čeprav Albancev ni niti 20 odstotkov. Točnih številk ni, ker so se potuhnjeno izogibali popisu prebivalstva.

Kaj na koncu ostane Makedoniji v tem nemočnem položaju? Z vsemi silami se mora braniti smrti svoje identitete, ki so ji jo namenili. Zdi se, kot da bi Makedonce izbrali za nove Jude in jih napotili v plinske celice moderne liberalno kapitalistične Evrope.

Toda na robu prepada se Makedonci le zbujajo. Tako doma kot na vseh celinah se organizirano zbirajo v bran imenu in suverenosti svojega naroda in države. Makedonija danes morda res spominja na Van Goghovo sliko »Žitno polje z vranami«. Proti njej kot žitnemu polju se z vseh strani zgrinjajo ptice roparice. Se bo rešila? Ključ za to je v zdravih silah in volji za obstoj. Evropa mora slišati njen krik boja za svobodo in pravico. Ali pa po dveh svetovnih vojnah, ki sta se začeli po njeni krivdi, potrebuje še eno veliko katastrofo, da bi se zavedela in izstopila iz svojega materialističnega egoizma ter moralne atrofije?