Naoki se je naučil komunicirati po zaslugi prizadevne učiteljice in lastne vztrajnosti, in sicer tako, da se je naučil črkovati besede na abecedni mreži. Japonska abecedna mreža je neke vrste razpredelnica, na kateri je osnovnih 40 japonskih črk hiragana. Naoki se sporazumeva tako, da na teh tabelah kaže črke besed, ki jih želi povedati, njegov pomočnik pa jih sproti izpisuje. Besede se tako povezujejo v stavke, odstavke in cele knjige. Naoki sicer lahko svoj blog piše neposredno z računalniško tipkovnico, a ima raje tabele, saj vsebujejo manj motečih elementov in se zato laže osredotoči.
Pričujočo knjigo je napisal v obliki odgovorov na tipična vprašanja, ki si jih ljudje zastavljajo o avtizmu ali jih v svojem nerazumevanju njihovega vedenja postavljajo osebam z avtizmom, na primer: zakaj ljudje z avtizmom govorite tako glasno in čudno? Zakaj ponavljate vprašanja, ki smo vam jih ravnokar postavili? Zakaj nas ne gledate v oči, ko se pogovarjamo z vami? Ste rajši sami kot pa v družbi? Mitchell v predgovoru pravi, da se je ob branju knjige počuti, kot da bi mu sin prvič v življenju pripovedoval, kaj se dogaja v njegovi glavi. Pričujoče delo je tudi dokaz, da je v navidezno nemočnem avtističnem telesu ujet um, ki je prav tako radoveden, občutljiv in zapleten, kot je um kogar koli drugega. Japonski avtor ovrže tudi najpogubnejšo zmoto: ljudje z avtizmom so po splošnem prepričanju nedružabni samotarji in nesposobni empatije. Naoki ponavlja, da to ne drži, ker pa komuniciranje ljudem z avtizmom predstavlja goro težav, se pač zgodi, da taka osebah pogosto konča sama v svojem kotu. Mitchell pravi, da je vse prebrano popolnoma preobrazilo njegovo življenje: »Ko se zaveste, da vaš otrok hoče govoriti z vami, ko veste, da okolje opazuje prav tako pozorno kot vaša neavtistična hči, pa čeprav se zdi, da njegovo vedenje dokazuje ravno nasprotno, potem ste lahko desetkrat bolj potrpežljivi in razumevajoči.«
Knjigo je v slovenščino prevedla dr. Apolonija Klančar, pedagoginja po metodi montessori. Poglobljeno se je izobraževala tudi na področju edukacijske kineziologije in metode MNRI Svetlane Masgutove, ki jo uporablja pri obravnavi otrok s cerebralno paralizo, avtizmom, vedenjskimi in drugimi težavami. Klančarjeva v spremni besedi tudi opiše svojo izkušnjo uporabe te metode.
