V Mladinski knjigi so predstavili novi prevod kultnega besedila evropskega oziroma zahodnega literarnega kanona – Homerjevo Iliado. Epsko pesnitev o zadnjih dneh trojanske vojne, ki je bila najbrž zapisana v 8. stoletju pr.n.št., je integralno pred sedemdesetimi leti v slovenščino prevedel Anton Sovre, zdaj pa se je prevajanja heksametrov lotila klasična filologinja Jelena Isak Kres. Nova izdaja dela, ki nam kot vsako klasično – po Italu Calvinu – nikoli ne neha pripovedovati, kar nam ima povedati, prinaša 9 od skupno 24 spevov eposa. Ti živo in vsestransko upodobijo srd in žalost grškega junaka Ahila pa usodo njegovega najbližjega prijatelja Patrokolosa, ki ga je ubil trojanski princ Hektor.
Manj patine
V primerjavi s Sovretovim prevodom, ki izstopa po slogovni zaznamovanosti oziroma arhaičnosti, je novi prevod bistveno bolj nevtralen, manj patiniziran, kot tak naj bi tudi bolj ustrezal originalu. »Dober prevod smo že imeli, če smo se lotili novega, je smiselno, da ga prek sodobnega jezika približamo tudi mladim bralcem,« je povedala Isak-Kresova. Ni se pripravljena ukloniti dejstvu, da se prevodi grških klasikov v knjigarnah slabo prodajajo, saj gre v takih primerih za kulturni kapital.
5062 verzov novega prevoda se loteva starih prevajalskih orehov z novimi orodji, a z zvestobo izvirniku in slovenskemu šestomeru, prav verz oziroma strogost ritma je namreč tisto, s čimer je imela Isak-Kresova pri prevajanju največ veselja, a ji je obenem tudi vzelo največ časa. Devet spevov je izbrala po lastni presoji: prvi in zadnji praviloma nista pod vprašajem, tretji jo je od nekdaj vznemirjal, drugi se ji je, denimo, zdel manj bistven. »Vemo, da vsebuje katalog ladij. Tisti, ki ga bo prevajal, naj bo dvojno plačan,« je dodala v iskrivem pogovoru z urednikom Andrejem Ilcem.
Prevajanje ji je vzelo pet let, v nasprotju s starejšim prevajalskim kolegom ob luči dneva. Anton Sovre je prve speve prevedel leta 1942, leta 1950 je imel po neprespanih nočeh nared celoten prevod. »Če bi dala na stran vse druge projekte, bi teh devet spevov lahko prevedla v treh letih, teoretično bi torej za celo Iliado potrebovala še sedem let. Prevod celotne pesnitve se mi res zdi vreden trajanja trojanske vojne,« je zbrano množico nasmejala prevajalka, ki pa ni želela hiteti z obljubami, da že pripravlja nadaljevanje.
Da Iliada ni samo literatura, temveč še danes aktualna destilirana človeška izkušnja, je dodal pisec spremne besede David Movrin, ki se je dotaknil tudi homerskega vprašanja oziroma vprašanja avtorstva Iliade. Opozoril je na subtilna ujemanja med verzi: »Čeprav je v različnih fazah nastajanja dela najbrž sodelovalo več avtorjev, lahko zaradi rešitev v zgradbi Iliade sklepamo, da je Homer verjetno kljub vsemu obstajal.« Movrin se je ob tem povsem utemeljeno – in retorično – vprašal še: Je mogoče, da je najstarejši tekst evropske književnosti, Iliada s svojimi 15693 heksametri, hkrati že tudi njen največji dosežek?
