Eden od scenarijev segrevanja ozračja je tudi taljenje ledenikov in ledenih pokrovov Grenlandije. Če bi se preveč tega ledu stalilo, bi se hkrati sprostila ogromna količina sladke vode, ki je lažja od morske. Zalivski tok bi lahko zato nekako »poniknil« v globine in na vrhu bi ostala hladnejša vodna masa. Poenostavljeno povedano, Zalivski tok ne bi več ogreval obal zahodne Evrope. In podnebje bi se tam lahko občutno ohladilo. In to kot posledica segrevanja! (Domnevajo, da se je to v manjši meri zgodilo v 17. oziroma 18. stoletju, ko so flamski slikarji slikali, kako so ljudje drsali po zaledenelih kanalih na Nizozemskem – temu kratkemu in hladnemu obdobju rečemo tudi mini ledena doba.) Že samo en tak primer nam pokaže, da gre pri segrevanju ozračja za podnebne spremembe in ne samo za segrevanje. Krajevno bodo učinki zelo različni.
Eden od pogosto uporabljenih izrazov v tem kontekstu je gotovo El Niño. Pa brez zamere, vse Nine, niste čisto nič krive vremenskih sprememb: to je pojav nihanja temperature površinske vodne mase v Tihem oceanu, predvsem v njegovem osrednjem in vzhodnem delu, vse do obal Južne Amerike. Temperatura površinske vode naj bi se ob El Niñu spremenila za vsaj 0,5 stopinje Celzija in naj bi trajala vsaj tri mesece. El Niño prinaša toplo morsko vodo na območje zahodno od tihomorskih obal Južne Amerike. Zato v času El Niña dežuje v puščavah zahodne Južne pa tudi Severne Amerike, kjer sicer tudi več let ni dežja. Poletja na tem območju so takrat bolj mokra, na drugi strani, na območju Avstralije, Indonezije in še kje, pa vlada suša. Skratka »zmešano«, neobičajno vreme.
