Ob zasedbi Filozofske fakultete je bilo dogajanje pestro, oblast je v to posegala tudi z ovadbo enega od naših študentov, a s kolegom Franetom Jermanom sva se javila za razbremenilni priči, in stvar je bila pokopana. Na oglasne deske so študentje razobesili tudi sveže številke zagrebškega Studentskega lista in se na glas krohotali paroli »Hrvatsko plavo more«. Hrvaškemu vodstvu se je namreč posrečilo zmanipulirati tamkajšnje študentsko gibanje: veliki deli tega gibanja so posvojili zahtevo političnega vrha, naj se Hrvaški plača to, da njeno morje donaša devize; pač visoka politika namesto študentskega iskanja.

Z ljubljanskimi študenti se ni dalo politično manipulirati. Njihov upor je ostal avtentičen, nadvse podoben tistemu, ki je pretresal Frankfurt, Berlin in Pariz.

Vse kaže, da so se tedaj med mlado inteligenco Jugoslavije že začrtovale ločnice, po katerih se je pozneje federacija razletela. V dogajanje so bile involvirane predvsem tri univerze: Beograd, Zagreb in Ljubljana. V Beogradu je bila med drugim dosti slišana parola »Kitajcem zadostuje skledica riža« (s tihim pozivom k egalitarizmu za vsako ceno); v Zagrebu so z nacionalnimi parolami podpirali zahteve po večjem deležu Hrvaške; v Ljubljani so bila gesla vsebinsko enaka kot v Frankfurtu. V Beogradu so svinčena leta zatrla upor; v Zagrebu je študentski upor potonil skupaj z »maspokom«. V Ljubljani so svinčena leta vzela politični vpliv univerzi in s tem hudo zmanjšala dotok svežih idej v politiko, zveza komunistov pa je postala za mlado inteligenco nezanimiva; kritična mlada inteligenca je preživela in se v osemdesetih letih spet javno aktivirala. Tudi zato je bilo slovensko osamosvajanje bistveno drugačno od hrvaškega. V Beogradu pa je bilo še mogoče, da del levice nasede demagogiji Mirjane Marković, zloglasne soproge Slobodana Miloševića.

Leto 1968 in naslednja vsebujejo pač mnogo razsežnosti.

Dr. Božidar Debenjak, Ljubljana