Slovar definira podjetništvo kot prizadevanje za dosego čim večjega finančnega uspeha ob tveganju. Adrenalin, ki ga uspeh prinaša, se meša z nadvlado, ki je (na papirju, seveda) možna v fluidnosti naše kapitalistične demokracije. Da pa je nekdo – v našem skromnem primeru podjetnik – po statusu, odgovornosti in moči višje od drugih, v bistvu ni nujno slabo. Platon je svojo utopično državo gradil na delitvi vlog in na njih skoval temelje pravičnosti, in prepričana sem, da bi tudi podjetniki v njegovem svetu našli svoje pravično mesto. A Platon je predpostavljal, da so ljudje pravični in da so pravični tudi podjetniki, in s predpostavko, da je človek zares človeški, je njegova država zares lahko ostala le – utopična.
Kot se z mnogimi (da v zanosu ne rečem z vsako) velikimi in v teoriji dobrimi ter pravičnimi idejami in ideologijami rado zgodi, se tudi podjetništvo ni moglo izogniti zobu časa in teži pohlepne človeške roke. Njeno hrepenenje po svobodi in samoodločanju, v svoji naravi prvinski in nemalo živalski lastnosti, ob vključitvi denarja kot nosilca vrednosti, ki po eni strani menjavo dobrin in dejanj posplošuje, po drugi pa ji dodaja neskončne možnosti in potencialne komplikacije, postane neločljivo s človeškim nabiralništvom. Ob besedi podjetnik se nemalokomu porodi slika nesramno bogatega polizanca, egocentričnega, pohlepnega in ritoliznega veljaka, ki ima komaj kaj skupnega z inovativnim iskalcem svobode in napredka, utopičnim podjetnikom, ki morda, a morda tudi ne za dolgo, ostaja ideal. Nam, ljudem, ki nikoli nismo imeli priložnosti, predispozicij, moči duha ali pa sposobnosti za kopičenje bogastva, ga je lahko obsojati in kritizirati, pa naj bo to iz privoščljivosti ali pa solidarnosti do izkoriščanih. Kot je dobiček, motorno olje podjetništva, zgolj razlika med vrednostjo sredstev in izdelka, morda tudi človeškost objemata povod in zaključek živalske narave. Je pač tudi v džungli tako, da najvišje gnezdi ptica z najlepšim perjem.
