Naš pogovor je bil sproščen in morda malce netipičen – največ vprašanj je namreč postavil prav Matija, tako da smo sami prišli do odgovorov, ki smo jih želeli dobiti od njega. Pogovor na temo mladih in podjetništva nas je pripeljal tudi do vidika podjetništva kot sredstva za spreminjanje sveta. »Svet se stalno spreminja zaradi posameznikov, ki ga niso vzeli takšnega, kot je. Naredili so nekaj, ga spremenili, popravili. Iskreno povedano, velika večina podjetnikov zase verjame, da delajo svet boljši. Pa četudi s tem, da ustvarjajo obeske za ključe.«
Res je, podjetništvo niso le aktovke in kravate ter lov za denarjem, kakršna je podoba, ki si jo prikličemo v spomin iz hollywoodskih filmov o Wall Streetu. Podjetništvo so tudi ure vloženega truda, neprespane noči trdega dela in iskrica v očeh, ki žene dalje. So skromni začetki, z nič več kot vizijo, in je vztrajnost, ki to vizijo uresniči kljub vmesnim neuspehom. Podjetništvo je lahko tudi prav čarobno.
Matija Goljar pa nas je pripravil tudi do kritičnega razmišljanja in nam celo podal navodila: »Zavestno se potrudi najti protiargument za vsako stvar, ki jo slišiš, in ju med seboj primerjaj.« Tako je v meni spodbudil razpravo o idejah podjetništva, teh gonilih napredka in razvoja. Mar res večina dela svet boljši?
Ob tem se vprašam, ali je idealistično misliti, kako bo moja ideja nekoč spremenila svet, pripomogla k boljšemu jutri, kot to radi slišimo v raznih osladnih sloganih. To »boljše« je zelo relativno. Kar je bolje za nekoga, je morda lahko slabše za nekoga drugega. Denimo krasni novi svet velikih, sijočih in po plastiki smrdečih nakupovalnih središč je zdaj znak razvite družbe. »Poglejte, kam smo prilezli,« se nasmihajo, ko s škarjami slovesno prerežejo rdeči trak na odprtju, »saj lahko konkuriramo Američanom!« Trume navdušenih ovac odpeketajo po sijočih trgovinskih tleh, po katerih kvadraturi na prebivalca smo v samem evropskem vrhu. Središča mest se praznijo, mali trgovci in obrtniki pa zapirajo svoja vrata.
Tisti, ki hočejo obstati, se morajo znajti. Tri leta je že, odkar je Polona Štolfa na Šutni odprla trgovino z zdravo prehrano Zlata ptička, čeprav se je njena predhodnica na isti lokaciji obdržala le eno leto. V včasih živahni kamniški ulici danes človeka pričakajo napisi »oddamo lokal«. Kako se temu upirajo v Zlati ptički? »Z osebnim pristopom in prodajo prek spleta,« mi odgovorijo. Tako je to.
Kot izjemo med pravili Matija Golja navede socialno podjetništvo: »Socialno podjetništvo izhaja iz prepričanja, da je najboljši način, da boš svet res spremenil, posel, ki bo financiral samega sebe. Posel, katerega cilj ni le ustvariti kapital in zaslužek, ampak je cilj ta kapital usmeriti v to, da rešiš družbeni problem.«
Kar se sliši predobro, da bi bilo res, po navadi ne obstaja. Vendar socialno podjetništvo prav zares deluje tudi v praksi! Matija nam pove za svojega prijatelja, ki s prodajo viseče mreže, spletene v Afriki, tamkajšnji družini zagotovi hrano za ves mesec. Socialno podjetništvo je torej nov ideal, h kateremu bomo stremeli. Naivni pa smo, če mislimo, da lahko obstane kot družbeni sistem.
Naivno je tudi misliti, da ideje, pa če imamo mi z njo še tako dobre namene, nihče ne bo izkoristil za lastne interese. Je ideja sploh lahko etično dobra, če s seboj prinaša možnost za zlorabo? Zdi se, da se zgodovina kar šibi pod težo vseh mogočih primerov. »Preprosta« enačba, pri kateri sta v razmerje postavljena masa in energija, ni bila nikoli izpeljana z namenom, da bodo nekoč z njeno uporabo z obličja Zemlje izbrisali dve japonski mesti. Prestižne švedske nagrade, ki se vsako leto podeljujejo za izjemne dosežke, izume in prispevke družbi, pričajo o krivdi za izum dinamita. Medsebojno povezovanje ljudi na družbenih omrežjih se ne bi smelo spremeniti v platformo za prenos umorov v živo.
Ideja je, kakršna je, sama po sebi ni etično dobra ne slaba. Dober je lahko namen, slaba pa realizacija ideje v praksi.
Očitajo nam to, da smo idealisti, nam, milenijcem. Idealist: kdor se navdušuje za ideale, plemenit, težko ali nemogoče dosegljiv cilj, pravi SSKJ. Je lahko ideal tudi vrednota?
»Vaša generacija je v primerjavi z mojo, pa med nami ni toliko razlike – dvanajst let, veliko bolj družbeno odgovorna. In mi smo veliko bolj družbeno odgovorni kot naši starši. Bolj ko gre ta trend v prihodnost, bolj 'prave' vrednote imajo mlade generacije. Kar zadeva vrednote, me ni čisto nič strah. Globoko namreč verjamem v vašo generacijo,« pravi Matija Goljar.
Je lahko naivnost potem zgolj optimizem? Matija takole modro sklene našo debato: »Citat ali pa stavek, ki bi vam ga dal v razmislek, so besede Alana Kaya: 'Edini način, kako lahko napoveš prihodnost, je, da jo ustvariš sam.'«
