Igor Leiler je po študiju delal kot asistent na fakulteti za matematiko in se trudil končati magisterij iz matematike, najprej v Ljubljani, potem pa v Zagrebu. »Bolj kot matematika sama me je zanimala njena uporaba in ker me je biologija precej zanimala, sem se odločil za študij teoretične, matematične biologije, ki jo je bilo tedaj mogoče študirati v Rusiji, Angliji, na Nizozemskem, v Kanadi, ZDA in na Japonskem. Odločil sem se za Japonsko, ker sem želel študij združiti z zen meditacijo,« je razložil. V Ljubljani je meditiral sam, a prišel je do točke, ko je začutil, da bi potreboval učitelja v obliki človeka, kar bi najlažje našel na Japonskem. Ko pa je prišel na Japonsko, je ugotovil, da oboje ne bo združljivo, in se posvetil bolj ali manj le študiju. Po končanem študiju je ustanovil podjetje za edukativne računalniške igrice za otroke. »Skupaj smo spravili nekaj več kot deset naslovov. Bili pa smo malce prezgodnji. Osebni računalniki so sprva le počasi osvajali trg. Očetje so jih sicer kupovali, a to so bili dragi nakupi, kar je pomenilo, da otroci niso imeli dostopa do računalnikov. Zato nas je veter odpihnil s trga, skupaj z nami tudi vse druge, ki so se trudili v isti smeri,« zdaj razmišlja o svoji računalniški poslovni poti.
Kot pravi, je bil tedaj res utrujen, finančno na dnu, pa še računalnikov ni več hotel niti videti. »S pomočjo prijateljev sem se postavil na noge in odprl slovensko restavracijo. Odločil sem se za kuhanje, stvar, ki sem jo zelo rad počel od otroških let naprej,« je iskreno priznal.
Kuhati je res začel v kuhinji svoje mame, kjer je bil bolj kuharski pomočnik, saj je pral riž, lupil krompir in podobno. »Dejstvo pa je, da sem se z opazovanjem mame pri kuhanju ogromno naučil.«
Za to so mu zdaj najbolj hvaležni Japonci. Vse v svoji restavraciji Pikapolonica pripravlja sam: potico, gibanice, pečenke, krvavice, tudi kruh. Pri delu mu pomaga žena, Japonka, ki pa bolj skrbi za serviranje jedi.
Ljubljanska obara je postala limonina juha
Res se zdi eksotično, da bi bili Japonci navdušeni nad slovensko hrano. »Ne le hrana, tudi dežela se jim zdi eksotična,« zatrjuje Igor. »Ne samo eksotična, popolna neznanka jim je. Japoncev, ki menijo, da je Slovenija v resnici Slovaška, je toliko, da se jih ne bi dalo prešteti. Vendar jih srečanje z našo hrano preseneti. Spoznajo, da ni tako eksotična, kot so menili, da bo. Pa še okusna je.« In to pri Japoncih, ki po njegovem mnenju nikakor niso dovzetni za nove in drugačne okuse. »Saj nihče v resnici ni dovzeten za nove okuse. Modne jedi in odprtost za nove okuse sta dve popolnoma različni stvari.«
Ne glede na eksotičnost slovenskega okusa pa imata slovenska in japonska hrana eno skupno lastnost – ajdo! Tudi Japonci imajo ajdove žgance, a so pripravljeni malo drugače; niso zdrobljeni tako kot pri nas, jedo se v kepah. »Seveda je tudi začinjeno drugače. Ajdovega kruha ne poznajo, ajdo jedo v glavnem v obliki rezancev,« je razložil.
Najljubša hrana njegovih gostov pa je ljubljanska obara. »Tukaj jo imenujemo limonina juha, ker bi si z izgovarjavo besede ljubljanska Japonci zlomili jezik.« Radi imajo tudi ajdovo zlivanko, bograč, ajdove klobase, krvavice. »Vse leto je na jedilnem listu primorska rižota, zlata vredne so gibanice, tudi svinjska pečenka je zelo priljubljena.« In ko vprašate, česa slovenskega Japonci ne marajo, Igor Leiler odgovori, da še nobene jedi niso umaknili z jedilnega lista, ker ne bi bila priljubljena. Niti vampi niso problem. »Japonci jedo zelo veliko govejih notranjih organov, samo način priprave je drugačen.«
Zelenjava z domačega vrta
Igor pri kuhanju nima velikih težav s sestavinami. Kislo zelje in kislo repo dela sam, krvavice in klobase mu dela prijatelj. »Dal sem mu nekaj receptov in zdaj jih prodaja celo s slovenskimi imeni.« Edina sestavina, ki jo res težko dobi, so gomolji zelene. »Prodajajo jih samo v zelo specializiranih trgovinah in so zelo dragi, več kot 20 evrov za gomolj.«
A zato ima Igor svoj vrt. Vsako leto se trudi pridelati zeleno, toda zdi se, da je precej svojeglava in mu do zdaj to še ni uspelo. Sicer ima kar velik vrt, a ga zaradi obilice dela lahko obdeluje le tisti dan, ko je restavracija zaprta. »Vrt imamo na deželi, kako uro z avtom oddaljeni od doma. To seveda pomeni, da jemo tudi zelenjavo, ki je bila pridelana ne zjutraj, ampak pred nekaj dnevi,« je razložil. Kajti tudi na Japonskem je zdaj moderna lokalno pridelana hrana, le da se mu zdi, da to ni tako dogmatična zapoved kot v Evropi.
Navdušenje nad slovensko hrano je prenesel tudi na svoja otroka. »Od malega sta rasla v družini, ki je jedla različne jedi iz različnih dežel, zato se nobeden od njiju ne brani eksotičnih jedi. Z veseljem pojesta tako ocvrti krompirček iz hitre restavracije kot doma skuhan golaž,« je dejal. In dodal, da je z okusi in najljubšimi jedmi tako, da če človek svoje identitete ne pripne na okus, čas popolnoma spremeni odnos do jedi. »Za večino ljudi pa je najboljše tisto, kar nam je skuhala mama, mar ne?« razmišlja Igor Leiler, človek, ki je Japoncem prinesel slovenske jedi.
