Špela Frlic je prve pripovedovalske izkušnje pridobila v skupini Za 2 groša fantazije pri Radiu Študent, tja jo je leta 2006 povabila Alenka Veler, ki še vedno pomaga pri koordinaciji Pripovedovalskega festivala. Pripravljali so oddaje in pripovedovalsko-glasbene dogodke za odrasle Pravljična ReŠetanja. Pozneje je z Ano Duša delovala v okviru Pripovedovalskega varieteja, kot pripovedovalka ali soorganizatorka je sodelovala tudi na osrednjem pripovedovalskem festivalu. Na temo sodobnega pripovedovanja v slovenskem prostoru je opravila znanstveni magisterij.
Za otroke in odrasle
Pripovedovanje pravljic, zgodb ni namenjeno samo otrokom, pripoveduje se tudi odraslim, kar je Špeli Frlic še posebno pri srcu. Pripovedovalec lahko tako še bolj poglobljeno raziskuje formo in pripovedovane vsebine. Pripovedovanje je tudi v različnih umetniških kontekstih vedno bolj priljubljen način, kako občinstvu podati zgodbo.
Stare zgodbe, sploh starogrške, znajo biti krute, tudi tragične, »a enako količino – tudi eksplicitnega – nasilja lahko otrok doživi vsak dan na televiziji, malo smo licemerski«, je prepričana. Ko poskušamo otroke v zgodbah obvarovati vsakršnega konflikta, jih v resnici podcenjujemo. »Zgodba potrebuje konflikt, v zgodbi se tako kot v življenju zgodijo tudi hude stvari. Pripovedovalec pa otroku nikoli ne sporoča samo gole zgodbe, temveč tudi svoj odnos do dogajanja. Srečni konci v pravljicah so del stereotipa pravljičnega žanra in pogosto neinovativni v tem, kakšna naj bi bila človekova sreča,« dodaja. O stereotipnih srečnih koncih se bodo na podlagi katastrofičnih koncev v Schönwerthovih pravljicah preizpraševali tudi na festivalskem Večeru (ne)srečnih koncev.
Pripovedovalska forma od poslušalca zahteva aktivno poslušanje. Špela Frlic opozarja, da je pravljica sama po sebi prazna, dokler je ne napolnita tako pripovedovalec kot poslušalec; nekaj se mora zgoditi v tem skupnem, intimnem odnosu do zgodbe. Pripovedovanje je nenazadnje deljenje izkušenj z zgodbo in življenjem. Na festivalu bo brana pretresljiva zgodba Dekle brez rok, ki je dobila ekspresivno podobo tudi v celovečernem animiranem filmu.
Drugi vsebinski poudarek festivala poleg pravljic so resnične zgodbe. Pripovedovala jih bosta tudi letošnja tuja festivalska gosta. Nizozemski pripovedovalec iranskih korenin Sahand Sahebdivani bo prepletel tradicionalne zgodbe in zgodbe o svojem srečevanju z njihovimi pomeni, pridružila se mu bosta glasbenika Ana Kravanja in Samo Kutin. Druga gostja, norveška pripovedovalka Ragnhild A. Morch, pa prihaja z že izdelano pripovedovalsko predstavo Horizont, v kateri je prepletla družinsko zgodbo, norveške ljudske pravljice in nemško poezijo.
Pripovedovalske veščine
Dober pripovedovalec mora najprej obvladati osnovne veščine odra – telo, prostor, glas, komunikacijo z občinstvom. Specifičnost pripovedovalstva pa je, da je pripovedovalec sposoben držati tudi strukturo zgodbe in oblikovati dramaturgijo. Pripovedovalci le redko pri svojem delu sodelujejo z režiserji in dramaturgi, zato morajo to veščino razvijati sami. »Če ne sodelujemo z glasbeniki ali vizualnimi umetniki, se na odru lahko zanesemo samo nase, na dobro zgrajeno zgodbo, svoj glas, gibe, pogled. A prav ta odrski minimalizem lahko učinkuje absolutno močno. Če pa nisi močan v podajanju zgodbe, se lahko v dvorani tudi nič ne zgodi,« pojasnjuje Frliceva.
Pripovedovalec s tem, ko z zgodbo stopi na oder, ko zahteva pozornost in čas poslušalcev, prevzema tudi odgovornost za pomene, ki jih z zgodbo govori. »Ogromno ljudskih pravljic je nastalo v nekem drugem, patriarhalnem času, in temu primerno obravnavajo tudi na primer ženske. Nujno si je zastaviti vprašanje, zakaj in na kakšen način danes pripovedovati takšne pravljice. Včasih že nov kontekst prinese pravljici nov pomen,« je prepričana pripovedovalka.
